Vožnja s 600-'konjskim' dirkalnikom Volkswagen Polo RX ali zgodba o tem, kako me je bilo strah!
Res me je bilo strah ... Strah, da bi kljub številnim pisanim zapestnicam, ki so v slogu današnjih pubertetnic krasila moje desno zapestje in drugim sporočala, da sem novinar, gost dogodka in kandidat za sovoznikov sedež, ostal brez obljubljenega sovoznikovega sedeža v skoraj 600-'konjskem' dirkalniku za relikros, saj so 'turbopuhala na štirih kolesih' na novinarskem dnevu na italijanskem dirkališču Franciacorta odpovedovala tako hitro, kot so hitro izgubljala stik s stezo vsa štiri kolesa pri polnem pospeševanju. Čeprav sem trmasto vztrajal pred boksom v popolni dirkaški opremi, ki smo jo morali novinarji obleči, in s čelado na glavi potrpežljivo čakal vsaj uro na žgočem soncu, so imeli prednost nemški kolegi (menda zardi velikosti trga), Japonec (prišel je iz oddaljenih krajev), neka dolgolasa predstavnica tiska neznanega izvora (dame imajo prednost) ... Grrr ... Vmes so me večkrat povabili na sovoznikov sedež pokalnega 300-'konjskega' dirkalnika, vendar sem vedel, da si bom tako uničil vse možnosti za vožnjo s čistokrvnim dirkalnikom za svetovni relikros, zato sem se naredil Francoza in vztrajal v vrsti.
Obeti vseeno niso bili dobri. Liam Doran (Citroën DS3) je razobesil belo zastavo predaje zaradi težav s turbopuhalom, pri ekipi Olsbergs so dve Fordovi Fiesti kmalu skrili v garažo, na koncu sta ostala le Volkswagna Pola RX, pa še ta dva sta naredila po dva kroga, nato pa zaradi nekih skrivnostnih težav zapeljala pod veliko ponjavo v obdelavo mehanikom. Da tehnične težave niso bile izmišljene, priča Anton Marklund, ki je na koncu vozil dirkalnik svojega kolega v ekipi Marklund Motorsport Toomasa Heikkinena. Očitno se je poznalo, da so dirkalniki letos šele dobro shodili, čeprav so imeli čez slaba dva tedna že prvo dirko na Portugalskem. Ko se je vrsta pred mano končno izpraznila, je začel vodja Marklundove ekipe nemirno pogledovati na uro, češ čas za taksi vožnje je minil, saj mora Anton v novinarsko središče na intervjuje, in nad sovoznikovo izkušnjo sem že skoraj obupal. Fak no, neeeee ... Ko je še zadnjič v bokse zapeljal Marklund in se živčno pogovarjal s šefom, sem začel neusmiljeno lobirati, da ena vožnja več ne bo težava, saj je hiter fant, bo že pritisnil na plin. Očitno je pomagalo, saj sta se oba zasmejala in mi ponudila prostor na sovoznikovem sedežu. Jupiiiii!
Ko sem odgnal mehanika, da bom štiritočkovni varnostni pas sam zapel (če mi že mora kdo šariti po mednožju, naj bo vsaj ženskega spola), sva bila z Antonom že na ti. Ko me je podražil, ali sem že kdaj sedel v 600-'konjskem' dirkalniku, in sem mu hudomušno odgovoril, da je Polo pravi revež v primerjavi s 1.500-'konjskim' dirkalnim tovornjakom, ki sem ga imel nekoč priložnost tiščati na avstrijskem dirkališču, se je 22-letni Šved prešerno nasmejal. Upam, da sem ga s tem malce podžgal.
Ker je startal zelo umirjeno, vam ne morem povedati, kako je videti katapultiranje od 0 do 100 km/h v samo dveh sekundah. Po dveh ovinkih je vklopil dirkalno elektronsko pamet in Polo RX je spremenil ne le zvok motorja, ampak tudi naravo delovanja. Medtem ko je bil še pred trenutkom presenetljivo krotek (za 600-'konjski' dirkalnik!), je začel potem ritati, pokati in žvižgati, kot bi spodbodli dirkalnega konja. Če po mojih izkušnjah v dirkalniku WRC slišiš samo delovanje diferencialov in menjalnika, je v dirkalniku RX (kot rallycross oziroma relikros) najbolj razgrajaško turbopuhalo oziroma ventil blow off (ventil, ki poskrbi, da nadtlak ne poškoduje motorja pri spuščenem plinu). Pfju, pfju ....
Anton je kljub sekvenčnemu menjalniku uporabljal sklopko, saj verjetno za novinarje ni potrebna vožnja na nož, poleg tega tako lažje nadzoruje velikanski navor, ki se iz dvolitrskega turbomotorja prenaša na vsa štiri kolesa. Največje presenečenje so prav gotovo podvozje, ki skoke požira kot za šalo, in zavore, ki mehkeje vzmeteni dirkalnik postavi skoraj na nos, predvsem pa količina dela, ki jo mora opraviti voznik. Če predpostavljamo, da je klasično dirkališče za relikros sestavljeno iz asfalta in makadama (ali peska), so predpisane gume znamke Cooper zgolj kompromis. Zato je bil Polo RX na asfaltu kar zoprno podkrmiljen, torej je rinil iz ovinka z nosom, na makadamu pa je črno zlato očitno premagal tornado iz turbopuhala, saj je šel dirkalnik v vse smeri, le naravnost ne. In z menjalnikom moraš biti zelo hiter, saj je lučka za pravočasno prestavljanje verjetno najdejavnejši del dirkalnika. Ko sem gledal Pola RX iz boksev, ni bruhal ognja (kot Fordi in Citroëni) in ni pokal kot Peugeoti, vendar je vseeno zelo, ampak res zelo hiter dirkalnik z zelo uravnoteženim podvozjem. Če bi ga dobil za nekaj krogov, bi kljub zabavi s hidravlično ročno zavoro verjetno zamujal s prestavljanjem, a ne predstavljam si, kako je videti izza volana, ko te poskuša na dirki pri bolj ali manj neuspešni krotitvi 600 podivjanih vrancev pet drugih norcev spraviti s steze. Ne vem, ali bi si želel to doživeti, saj so bili dirkači že na kartingu z novinarji precej agresivni. Najbrž vaja dela mojstra.
Hvala, Anton, za tisti krog. Bila sva tako hitra, da na intervjuje vseeno ni zamudil.
Aljoša Mrak