Formula 1 je izgubila še enega velikana. V 81. letu starosti je umrl Alan Jones, svetovni prvak iz leta 1980 in dirkač, ki je moštvu Williams pomagal do preboja med najboljše. Avstralec je v karieri zbral 12 zmag, njegova zgodba pa vključuje tudi ponudbo Ferrarija, ki jo je pozneje močno obžaloval.
Ko danes govorimo o Williamsu, se spomnimo naslovov Nigela Mansella, Alaina Prosta in Damona Hilla. Toda še preden je britansko moštvo postalo ena največjih sil formule 1, je za njegove prve velike uspehe poskrbel Alan Jones. Avstralec, ki je slovel po neposrednosti in nepopustljivem dirkanju, je leta 1980 osvojil naslov svetovnega prvaka in dokončno potrdil, da se je Williams prebil med elito.
Jones je bil dirkač stare šole, iz časov, ko pot do formule 1 ni bila tako jasno začrtana kot danes. Njegov oče Stan je bil v petdesetih letih uspešen dirkač, a družinsko ime Alanu ni zagotovilo sedeža v najprestižnejšem avtomobilističnem tekmovanju. Po finančnih težavah očetovega podjetja je odšel v Anglijo in si priložnosti iskal sam.
V formulo 1 se je prebil leta 1975, sprva pri moštvih, ki niso imela pravih možnosti za boj z najboljšimi. Vse se je začelo spreminjati dve leti pozneje, ko je v Avstriji z dirkalnikom Shadow prišel do presenetljive zmage. Uspeh je pritegnil pozornost Franka Williamsa, ki je ravno sestavljal ekipo za napad na vrh.
Williams je z njim dobil zmagovalca
Sodelovanje se je hitro izkazalo za zadetek v polno. Jones je leta 1979 dobil štiri dirke, sezono pozneje pa je bil še prepričljivejši. Pet zmag mu je prineslo naslov svetovnega prvaka, Williams pa je prvič dobil prvaka med dirkači.
Odločilni trenutek sezone 1980 je prišel v Kanadi. Jones je zmagal, njegov glavni tekmec Nelson Piquet pa je zaradi okvare motorja ostal brez točk. Avstralec si je tako že pred zadnjo dirko zagotovil naslov.
Leto pozneje je bil znova v boju za prvenstvo, vendar je tokrat slavil Piquet. Jones je nato pri komaj 35 letih presenetil z odločitvijo, da konča kariero v formuli 1.
Klic iz Maranella, ki ga ni izkoristil
Njegovo slovo bi lahko trajalo precej manj časa, če bi se leta 1982 drugače odzval na zanimanje Ferrarija.
Italijansko moštvo je tisto leto pretresla smrt Gillesa Villeneuva, nekaj mesecev pozneje pa je Didier Pironi v hudi nesreči utrpel poškodbe, zaradi katerih se ni več vrnil na dirke formule 1. Ferrari je potreboval zamenjavo in med kandidati se je znašel tudi Jones.
Toda Avstralec je s svojim odgovorom predolgo odlašal. Ferrari se je odločil za Maria Andrettija, Jones pa je pozneje priznal, da je bila zamujena priložnost ena najbolj neumnih napak v njegovem življenju.
V formulo 1 se je sicer še vrnil. Leta 1983 je nastopil za Arrows, v sezonah 1985 in 1986 pa vozil za Haas-Beatrice. Toda nekdanjih uspehov ni več dosegal. Njegova statistika je ostala pri 12 zmagah in 24 uvrstitvah na zmagovalni oder.
Z Laudo tekmeca na stezi, prijatelja zunaj nje
Jones je v svoji karieri dirkal proti nekaterim največjim imenom tega športa. Med njimi je bil tudi Niki Lauda, s katerim sta kljub rivalstvu ohranila prijateljske odnose.
O njunem odnosu veliko pove anekdota, ki jo je Jones razkril po Laudovi smrti leta 2019. Med poletom iz Dunaja proti Avstraliji je iz letalskega zvočnika zaslišal znan glas. Izkazalo se je, da letalo družbe Lauda Air pilotira kar njen ustanovitelj.
Jones je prek stevardese sporočil, da je na krovu. Lauda ga je povabil v pilotsko kabino, kjer sta nato skupaj preživela večino dolgega poleta.
Po koncu aktivne kariere je Jones ostal blizu avtomobilističnemu športu. Nastopal je tudi na vzdržljivostnih dirkah, med drugim v Le Mansu, pozneje pa je kot televizijski komentator spremljal formulo 1 za avstralske gledalce.
V Avstraliji je užival poseben status. Ob Jacku Brabhamu ostaja edini Avstralec z naslovom svetovnega prvaka formule 1. Brabhamu je to uspelo trikrat, Jonesu enkrat. Med tistimi, ki so v njem videli vzornika, je bil tudi poznejši zmagovalec dirk formule 1 Daniel Ricciardo.
Njegovo ime bo ostalo tesno povezano predvsem z Williamsom. Frank Williams je v njem našel dirkača, ki je znal izkoristiti potencial nastajajočega moštva in ga spremeniti v zmagovalno ekipo. S tem je Jones postavil temelje za uspehe, ki so britansko moštvo zaznamovali še desetletja.
