Res je, da gre le za naključje, a vseeno: v Italiji, kjer so majhni, a ostri avtomobili še kako cenjeni, besedica corsa pomeni dirkanje. In če jo Italijani dodajo k imenu avtomobila ali recimo k imenu proizvajalca ali tunerske hiše, pomeni, da gre za avtomobile, ki so (skoraj ali popolnoma) namenjeni dirkanju.
Corsi OPC torej ime Corsa še kako pristaja. Konec koncev gre za avto, ki je po zmogljivostih v samem vrhu svojega razreda – poleg tega pa se pod njenim motornim pokrovom skriva turbomotor, kar vliva veselje tudi tistim, ki že ob nakupu avtomobila razmišljajo o dodatnih konjih, ki bi se jih dalo iztisniti iz njega. Da, dvolitrski atmosferski motor z okoli 200 'konji' je lepa poslastica, a manjka mu navora in tunerskega potenciala. Obojega ima Corsa OPC v izobilju.
1, 6-litrski turbomotor pod njenim motornim pokrovom ni novost, najdete ga lahko že v Merivi OPC, a za Corso nima 'le' 180, temveč kar 192 'konjev'. Kombinacija tega podatka in le 1.203 kilogramov mase zagotavlja Corsi OPC zmogljivosti, ki se jih ne bi sramoval tudi precej dražji (nemška cena Corse OPC je 22 in pol tisoč evrov, slovenska pa zna biti, glede na nemško in našo ceno Merive OPC, kakega tisočaka nižja) avto. 7, 2 sekunde do 1 00 kilometrov na uro (šlo bi hitreje, če se prednja kolesa ne bi z veseljem vrtela v prazno) in manj kot sedem sekund od 80 do 120 kilometrov na uro v peti prestavi so podatki, ki dajo jasno vedeti, da je Corsa avto, ki lahko v marsičem preseže sposobnosti vsakdanjega voznika in zagotavlja tistim, ki so takšne zmogljivosti sposobni izkoristiti do konca (in varno), veliko vozniških užitkov.
Motor zmore kar 230 Nm navora, ki je na voljo že pri manj kot 2.000 vrtljajih, ob ostro in do konca pritisnjeni stopalki na plin pa računalnik dovoli, da navor za nekaj sekund naraste do 266 Nm. Dovolj, da ima sistem za stabilnost (ESP) kar precej dela s kolesi, ki se hočejo zavrteti v prazno (zapore diferenciala ni, čeprav bi Corsa z njo postala precej boljši avto). In še vesela novica za tiste, ki svoje sposobnosti cenijo bolj kot računalniškega kopilota: ESP je mogoče tudi izključiti. Hkrati velik navor pomeni tudi, da si voznik lahko privošči precej lenarjenja s šeststopenjskim ročnim menjalnikom, ne da bi se zato peljal veliko počasneje.
Veliko moči seveda pomeni tudi to, da mora biti podvozje precej zmogljivejše kot pri bolj 'civilnih' Corsah. Zato je trebuh avtomobila 15 milimetrov bližje tlom, stabilizatorji so za približno četrtino čvrstejši, športni legi na cesti v prid pa so nastavljene tudi vzmeti in blažilniki. Kolesa so serijsko 17-palčna, doplačilno pa kar 18-palčna (v prvem primeru so gume široke 215, za doplačilo pa 225 milimetrov), pod njimi pa se skrivajo 308-milimetrski hlajeni zavorni koluti spredaj in 264-milimetrski zadaj. Zavorne čeljusti so, kot se za avto z oznako OPC spodobi, modre.
Da je Corsa OPC nekaj posebnega, dokazujeta tudi njen zunanji in notranji videz. Sicer sprednji odbijač skriva dodan hladilnik polnilnega zraka, v novem zadnjem odbijaču se skriva sredinsko nameščena trikotna izpušna cev (in iz nje ob odvzetem plinu prihaja ušesom prijetno grgranje in pokanje), nad zadnjim steklom se bohoti precejšen spojler. Športna tema se nadaljuje tudi v notranjosti, kjer na voznika čakajo resnično vrhunski športni (ali poldirkaški) Recarovi sedeži (z vgrajenimi stranskimi varnostnimi blazinami), spodaj rahlo prirezan volan z barvnim obročkom na vrhu (da je med hitrim sukanjem z električnim servom in s spremenljivim prestavnim razmerjem podprtega volana lažje najti sredinski položaj), modro ali srebrno obrobljeni (glede na izbrano barvo) zračniki in s kromom obrobljeni merilniki. Dovolj, da je počutje v notranjosti izrazito športno.
Pri Oplu pričakujejo, da bodo letos prodali približno 3.000 Cors OPC (prodajati jih bodo začeli še marca, tudi pri nas), kar je glede na ceno in zmogljivosti cilj, ki ga bodo verjetno zlahka dosegli.
Dušan Lukič, foto: Tovarna
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja