Za potnike so križarke plavajoči hoteli, na katerih je skoraj vse podrejeno počitku in zabavi. Za ljudi, ki skrbijo, da vse skupaj deluje, pa je življenje na isti ladji precej drugačno.
Prosti vikendi izgubijo pomen, delovni dan se ne konča z zadnjim postreženim gostom, celo nekaj tako vsakdanjega, kot je internet, lahko postane precejšen mesečni strošek.
O tem je spregovorila Emmy Cruises, ki ima izkušnje z delom natakarice na križarki. Njena pripoved pokaže predvsem tisti del življenja na morju, ki ga potniki med dopustom praviloma ne vidijo.
Delo se začne praktično takoj
Še preden član posadke sploh stopi na ladjo, ga čaka nekaj administracije. Glede na delovno mesto in državo izvora so lahko potrebni zdravniški pregled, vizumi, varnostno usposabljanje STCW in pomorska knjižica.
Po vkrcanju dolgega obdobja za privajanje praviloma ni. Delo se začne skoraj takoj, pri natakarjih pa zajema precej več kot zgolj sprejemanje naročil in prinašanje hrane.
Pred prihodom gostov je treba pripraviti restavracijo, po strežbi pa delo še ni končano. Med obroki sledijo čiščenje, priprave na naslednjo strežbo in poliranje jedilnega pribora. Velik del službe se tako odvija takrat, ko gostov sploh ni v prostoru.
Vikend? Na ladji ta beseda hitro izgubi pomen
Ena večjih sprememb je ritem življenja. Na kopnem teden običajno merimo od ponedeljka do petka in čakamo na konec tedna. Na križarki takšna razdelitev hitro postane nepomembna.
Posadka se bolj kot po dnevih v tednu orientira po urniku ladje, posameznem dnevu križarjenja in naslednjem pristanišču. Sobota je lahko povsem običajen delovni dan, po koncu enega križarjenja pa lahko že sledi prihod novih potnikov in začetek naslednjega.
To pomeni, da življenje več mesecev poteka v ritmu ladje, ne v običajnem delovnem tednu.
Za internet okoli 100 dolarjev na teden
Še bolj presenetljiv je strošek, ki ga večina ljudi na kopnem skoraj ne opazi več. Čeprav sta nastanitev in prehrana za člane posadke zagotovljeni, dostop do interneta ni nujno brezplačen.
Emmy pravi, da zanjo Wi-Fi predstavlja približno 100 dolarjev tedenskega stroška, kar v štirih tednih nanese okoli 400 dolarjev. Internet kupuje v paketih po 120 minut, za posameznega pa plača šest dolarjev.
Odločila se je za manjše pakete tudi zato, ker se ji je že zgodilo, da je med uporabo telefona v postelji zaspala, plačane minute pa so tekle naprej. Za nekoga, ki je več mesecev daleč od doma, internet sicer ni le zabava, ampak predvsem način ohranjanja stikov z družino in prijatelji.
Vsak natakar pazi celo na svoj meni
Življenje na ladji sestavljajo tudi drobne rutine, ki jih gost skoraj zagotovo ne opazi. Natakarji denimo ob začetku pogodbe dobijo svoj izvod jedilnega lista, ki ga uporabljajo skozi pogodbo.
Emmy svojega označi z zelenim vogalom. Tako ga po koncu strežbe hitro najde med množico drugih menijev. Majhna podrobnost, ki pa pove precej o organizaciji dela na ladji, kjer je treba vsak dan uskladiti delo velikega števila zaposlenih in postreči množico potnikov.
Potovanja ostajajo največji plus
Takšna služba ima kljub zahtevnemu urniku tudi svojo privlačno stran. Zaposleni med pogodbo obiščejo kraje, do katerih bi sicer težko prišli, in se lahko v nekaj dneh znajdejo v več različnih državah.
Toda pogled člana posadke na križarjenje je precej drugačen od pogleda potnika. Medtem ko je za enega prihod v novo pristanišče del dopusta, je za drugega predvsem še en dan na delovnem urniku.
