Meni, da ekipnega duha relija ni več čutiti, temveč da so iz te vzdržljivostne preizkušnje naredili pravi mali cirkus.
V sredini januarja se je zaključil že 45. reli Dakar, ki sta ga navkljub vzponom in padcem uspešno zvozila tudi oba slovenska predstavnika – Simon Marčič in Toni Mulec.
Slednji je dejal, da bo v primeru, če se med sipinami izgubi, poklical kar Mirana Stanovnika.
In ni se motil. Ni ga Slovenca, ki bi bolje poznal peščene kilometre in nepričakovane puščavske izzive kot sam puščavski lisjak.
18-kratni udeleženec relija Dakar nam je zaupal, da še dandanes z nostalgijo spremlja legendarno dirkaško preizkušnjo, a odkar je prevzel župansko funkcijo v občini Log-Dragomer, le poredko sede na motor. Namesto tega največ kilometrov zbere kar s kolesom. In teh resnično ni malo.
View this post on Instagram
Pred dnevi se je zaključil že 45. reli Dakar. Ali tovrstne vzdržljivostne dirke spremljate še danes?
V resnici sem si po dolgem času spet ogledal Dakar. Vmes sem namreč imel obdobje, ko sem zadevo le pasivno opazoval, se na čase posvetoval z ekipami in tistimi, ki so bili v vrtincu dogajanja.
Letos sem bil navdušen nad predstavo Tonija Mulca, s katerim sva bila v stiku praktično vsak dan. Držal sem pesti, mu pomagal s svojimi izkušnjami in nasveti.
Torej vas nemalokrat dirkači poprosijo za nasvete?
Veste, Toni Mulec je izjemno hiter voznik, tudi izredno poslušen. A ne na šolski način, temveč spoštuje in premisli o vsaki tvoji pripombi.
Moj namen ni bil, da ga usmerim, temveč le priskočim na pomoč z lastnimi izkušnjami. Očitno je spoznal, da se mu to obrestuje.
Fizično na Dakarju niste bili prisotni že kar nekaj časa. Kje tiči razlog?
Joj, ta cirkus me ne vleče več. Osebno pogrešam duh Dakarja, ki je ostal v Afriki. Ekipni duh, duh Dakarja. Ta je bil v prvih izvedbah v Južni Ameriki še prisoten, zdaj pa vse manj.
Dakar je enostavno postal tehnični biznis, ki pa mi nikakor ni pogodu.
Vas je ob gledanju prevzela nostalgija? Vas je morda Toni spomnil na vas ob dirkaških začetkih?
Res je, v neki meri me spominja, kar je gotovo razlog, da se tako dobro razumeva. Zaveda se, da se ljudje učimo vse življenje in zato rad prisluhne dobronamernemu nasvetu.
Že res, da je včasih najbolje, če to izkusiš na lastni koži, a če se temu lahko kako izogneš, še toliko bolje. Imava veliko skupnega, bodisi pogled glede organizacije dirke kot tudi to družbeno odgovornost.
Tudi zanj so sredstva zbirali sosedje. Nič drugače ni bilo z mano.
Takrat so moji sovaščani iz ložanskega športnega društva pred trgovino zbirali sredstva, da sem lahko odpotoval na Dakar.
Pred leti ste na družabnih omrežjih iskali svoj stari KTM, s katerim ste odpeljali prvi reli Dakar. Ste ga našli?
Ne, žal ne. Spomnim se, da je bil nazadnje razstavljen na nekem sejmu na Gospodarskem razstavišču, potem pa ga nisem več videl. Morda je ostal kje v skladišču ali na poti.
Žal mi je, da mi ga ni uspelo najti, morda pa mi nekoč v prihodnosti uspe.
Kaj pa dandanes? Kolikokrat še sedeta na motor?
Ne bi se hvalil s kilometri, saj jih s kolesom letno naredim kakih 20-krat več. (smeh) Lani sem po sedmih letih ponovno sedel na motor, ko sva se s Tonijem podala po progi za motokros.
Imel sem priložnost preizkusiti Husqvarno 450 in priznam, da sem se počutil naravnost odlično.
Na kakšen način pa v večji meri premagujete kilometre?
V prostem času veliko kolesarim, sicer pa se naokrog prevažam z avtomobilom in skuterjem.
Kaj vse se skriva v vaši garaži?
Uh, kar nekaj Tomosov, pa tudi prijateljev Harley-Davidson, ki ga imam v souporabi. On ga odpelje na tehničnega, jaz pa še enkrat malo naokrog. (smeh) Res, čisto premalo ga uporabljava.
V garaži imam še svoj zadnji motocikel, s katerim sem za reprezentanco nastopal na SP 2015 – KTM 450, pa tudi trial motor, s katerim sem svoj čas veliko treniral.
Pa seveda moja Toyota RAV4 Hybrid, s katero sem prevozil že kakih 110 tisoč kilometrov in ob njej Mercedes-Benz ML 500 AMG, s katerim sta se na Dakar odpravila Barbara Prislan in Brane Kranjc.
Slednji je nekaj res posebnega. Kakšna je njegova zgodba?
To je dirkalnik, s katerim sta se na reli Dakar 2004 odpravila Brane Kranjc in Barbara Prislan.
Kupil sem ga nekaj let po dirki, avtomobil pa nosi letnico 2002. Res je nekaj posebnega, tudi za to, ker je Barbara tisto leto odvozila Dakar, tri mesece pred tem pa je rodila sina Petra.
Sam sem imel čast postati njegov krstni boter, danes pa je mladenič vrhunski sabljač in ga naslednje leto vodi pot prav v Savdsko Arabijo, kjer bo SP v sabljanju.
Kaj vas je prepričalo pri Toyoti? Hibridu? Ste tudi sicer odprti za elektrifikacijo avtomobilizma?
Odprt sem za vse novosti, sploh za tiste, ki pripomorejo k bolj trajnostni zgodbi. Istočasno pa moram biti tudi praktičen, zato sem se odločil za hibrida.
Že res, da mi pred desetimi leti ne bi mogli podtakniti hibrida, zdaj pa je tehnologija tako napredovala, da sem si ga omislil kar sam.
Vožnja z njim me pomirja, brez težav spoštujem omejitve hitrosti. Zdi se mi, da tak avtomobil človeku daje precej več zadovoljstva kot kaj drugega.
Nekoč ste dejali, da ste, odkar vozite hibrida, bolj umirjen voznik. Da je v življenju precej bolj pomembnih stvari kot jeza, ki jo povzročijo drugi udeleženci v prometu. Še danes mislite tako?
Seveda, a k temu pripomorejo tudi leta. Sam želim biti vzor svojima sinovoma, saj se zavedam, da bosta nekoč tudi onadva sedla za volan in mene na stara leta prevažala naokrog.
Nočem, da bosta takrat nervozno hupala in pritiskala na plin.
Verjamem, da z zgledom oblikujemo mlade voznike.
In čeprav vas je težko spraviti s tira na cesti, vendarle obstaja kaj, kar vam dvigne pokrovko?
Vsak je svojega denarja vreden. (smeh) Meni se ljudje, ki po prehitevalnem pasu vozijo počasi, smilijo, prepričan sem, da marsikdo ni sam kriv za tako obnašanje. Malo bolj čemerno pogledam, če mi nekdo pokaže sredinec, a zavedam se, da to več pove o njem samem kot o meni.
Težko me je na cesti spraviti s tira.
Jezi in zmoti me predvsem nerealna ocena sposobnosti vožnje, ker se posledično na cesti znajdejo tudi vozniki, ki so nevarni sebi in drugim.
Predsednik FIA Mohamed bin Sulajem je vaš dober prijatelj, tudi po njegovi zaslugi pa ste imeli možnost preizkusiti nekaj veličastnih vozil.
Res je, z bin Sulajemom sva prijatelja že kakih 25 let.
Dve desetletji sem namreč redno zahajal na njegove dirke svetovnega pokala v Dubaju, kasneje tudi v Abu Dabiju. Leta 2004 sem si na omenjeni dirki dvakrat zlomil hrbtenico, med okrevanjem pa me je obiskal v ljubljanskem UKC.
Vse odtlej sva pogosto v stiku in ponosen sem, da imam takšnega prijatelja.
Bin Sulajem je tudi lastnik zavidanja vredne avtomobilske zbirke. Če se ne motim, ste imeli čast voziti Ferrarija Enza?
Da, res je. Enza smo lahko občudovali le v katalogih, v živo pa je bil še bolj veličasten. S soprogo Piko sva ravno prispela z letališča, ko se je pred recepcijo pripeljal s svojim Enzem.
Moja draga je zastrigla z ušesi, odložila kovčke in se pustila zapeljati en krog. Tudi drugi člani ekipe se niso pustili kaj dosti prositi. (smeh)
Kateri je vaš sanjski avtomobil?
Všeč so mi klasike, kakršna je Porsche 911. Dokler se lahko še usedem noter (smeh). Če bi imel zadostna sredstva, bi si najverjetneje omislil Mercedesa G63 BTurbo AMG.
Tudi sicer vas najbolj privlačijo terenska vozila, imam prav?
Da, glede na to, da sem pol življenja preživel, je to precej smiselno. (smeh) Nekoč sem računal, da imam za sabo kakih 360.000 kilometrov.
A ker do kakih ekstravagantnih terencev, kakršen je omenjeni Mercedes, ne morem dostopati, sem zelo zadovoljen s svojo Toyoto. Ni me še pustila na cedilu.
Kaj pa med motorji?
Če potrebujem motor, si ga izposodim. Sodelujem s šolami za voznike motorjev Offroad, zato so mi motorji vsak trenutek na voljo. Če mi ustreza, se zapeljem proti Bosni, ali pa na obalo. Tako, za piko udreti.
Časa mi namreč kronično primanjkuje. Ker želim biti kar se da najboljši oče, ga v veliki meri namenim svojima mladostnikoma, kar pa ga ostane, sedem na kolo. Zdrav duh v zdravem telesu!
Na kakšne ture pa se odpravite s kolesom?
Predvsem v petkih se iz Loga zapeljem do Izole, med konci tedna pa včasih kolesarim po Istri ali pa se podam čez Polhograjsko hribovje.
Tod okrog poznam vsako gozdno stezico za gorsko kolo, če pa se mi »zalušta« cestna vožnja, se odpeljem v smeri Škofje Loke in naprej.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja