Ta simpatična Slovenka se je lotila prenove starega Volkswagnovega Transporterja, poglejte zavidanja vreden rezultat ...

Obnova starega Volkswagnovega Transporterja je vse prej kot mačji kašelj.

O tem se je na lastne oči prepričala tudi Maruša Žemlja, arhitektka, ki je v življenje obudila starega T3 z letnico 1987.

Vozilo, ki je bilo zadnjih nekaj let nepremično, njegovo notranjost pa je pošteno načel zob časa, je spremenila v topline polno domovanje na štirih kolesih.

»Že nekaj časa se je v meni "tenstala ideja, da bi prenovila kombi in se vanj tudi preselila. A ta ideja se mi je zdela povsem nerealna, kljub temu pa je nisem opustila. Sploh si nisem mislila, da bom izbrala starodobnika, saj se mi je izziv zdel prezahteven, poleg tega pa sem bila prepričana, da se ti prepogosto kvarijo,« o želji, ki je v njej tlela dlje časa, pove Maruša.

Prijatelj, ki ga je spoznala na enem izmed potovanj, jo je povabil, da ga obišče na drugem koncu Evrope, koder se je mudil s svojim kombijem. Prišla je na kratek obisk, ostala pol leta.

Takrat je dobila dober vpogled v ta način življenja, kar jo je še bolj spodbudilo, da si uredi lastno domovanje na štirih kolesih.

Sprva je razmišljala o uvozu Volkswagna T4 iz Nemčije, a so jo od tega sčasoma odvrnili dodatni stroški in možni zapleti.

Velik strošek bi predstavljala prav homologacija, zato se je odločila, da raje izbere že homologirano vozilo. In takrat se je pojavil T3 z letnico 1987. Zanj pa ni bilo treba iti v Nemčijo, temveč le v Tržič.

Iskanje je trajalo le kakšno leto, jeseni 2022 pa so njene oči ugledale oranžnega Volkswagna Transporterja T3 predzadnje generacije.

»To je bil prvi Balkan Campers, ki je bil na voljo za izposojo. Zadnji dve leti je stal v kampu nekje v Bohinju. Bil je v res slabem stanju. Zakopan v blatu. Njegov motor ni bil več delujoč, v notranjosti pa se je širil vonj po plesni in gobah,« o prvotnem stanju Grge, kakor je poimenovala svojo T3, pove ponosna lastnica.

Nekateri so jo od projekta skušali odvrniti, češ da se bo vse skupaj preveč kvarilo.

A vozilo je romalo v avtomehanično delavnico, kjer je ob pomoči Mihe Bakariča in Marušinega očeta dobilo nekaj upanja za novo življenje.

Ali kot prizna Maruša: »Če ne bi imela kolegov z znanjem, se ne bi odločila za to. Sama sem imela predvsem veliko entuziazma, a le malo predznanja.

Moj dedek je bil restavrator starih motorjev, ki je popravljal stare Puche, in očitno imamo to ljubezen do "šraufanja" v krvi, saj je tudi moj oče postal mehanik in odprl vulkanizersko delavnico.

S tem sem torej odraščala. Bolj kot znanje pa mi je prav prišla podpora bližnjih, ki so zavihali rokave in se skupaj z mano lotili tega projekta.« 

Še pred nakupom so sestavili termin del. Treba je bilo zamenjati nedelujoč motor in odstraniti zarjavelo pločevino ter druge dotrajane dele. Grgino strohnelo notranjost so izpraznili, karoserijo pa odeli v nov barvni odtenek.

Pri izdelavi notranjosti je Maruši na pomoč priskočil prijatelj Aleš Mlakar, marsikaj pa je arhitektka postorila tudi sama. Kombi ima stojno višino, kar je pomembno prispevalo k odločitvi o nakupu.

»Pomembno mi je, da se lahko brez težav giblješ tudi v slabem vremenu. Prav tako mi je bilo pomembno, da je kuhinja umeščena v notranjosti. Nisem želela izvlečne, saj imaš v primeru slabega vremena le težave. V zadnjem delu je postelja, ki se lahko sestavi v sedišče, uredila pa sem si tudi delovni kotiček.

V resnici je bila razporeditev v notranjosti že od začetka taka, le nekaj stvari sem dodelala, da so zame bolj funkcionalne.

Delovni kotiček mi recimo omogoča, da delam tudi, kadar sem na poti. Sem pa notranjost oblikovala kar najbolj fleksibilno, da se lahko prilagaja različnim potrebam.

Dolgo časa sem se odločala med manjšimi in večjimi kombiji, saj bi mi slednji omogočili, da umestim tudi tuš in stranišče, a je pretehtalo to, da je ta precej bolj okreten za vožnjo in parkiranje. Za vsak primer pa imam s seboj kompostni wc in t. i. »pee bottle«,« o razporeditvi pohištva v notranjosti pove Grgina lastnica.

Velik izziv je predstavljala streha, ki je ob močnejšem dežju zamakala.

»Preden sem kombi kupila, so me opozorili, kaj vse bom morala popraviti. Za okno pa nihče ni vedel, da zamaka. Kombi je bil dolgo časa pod streho, zato se je težava z zamakanjem pokazala šele kasneje. Strop smo že oblepili z lesom in ob naslednjem dežju je postal temnejše barve.

Ko pa sem pritisnila na les, je po njem stekel mali potoček vode. Kar zavrtelo se mi je v glavi. Kako bomo to sanirali?

Jasno mi je, da takšen kombi nikoli ne bo stoodstotno tesnil, pa vendar sem napela vse moči in mesto počistila ter sanirala s silikonskim lepilom. Za nekaj časa je zadostovalo. V tem času smo že vgradili omarice in drugo pohištvo.

Nekega dne pa na tleh zagledam kapljico, kar sploh ne bi bil problem, če ne bi bilo strešno okno v resnici zaprto. Takrat mi je na pomoč priskočil kolega s še močnejšim silikonskim lepilom. Obstoječega smo odstranili in nalepili novega. Od takrat naprej drži.

Bo pa treba čez leta vse skupaj zamenjati, a upam, da nekaj časa še ne,« o izzivu, s katerim se je med prenovo starodobnika srečal že marsikdo, pove Maruša.

Notranjost je bila izdelana v pičlih 3 mesecih, a kot pove sogovornica, so dela potekala intenzivno. Vsak dan. V procesu obnove se je tudi sama marsičesa naučila.

»Predvsem sem skušala čim manj eksperimentirati, kar se notranjosti tiče in se držati preizkušenega dizajna, da bi imela manj težav pri tehničnem pregledu. Tako sem recimo uporabila že obstoječo konstrukcijo za plin, pa tudi konstrukcija kavča je bila preverjena. Notranjost me ni skrbela.

Za zunanjost in motor se lahko zahvalim Mihu, ki je s svojim znanjem in izkušnjami pomembno prispeval k uresničitvi projekta.

V prvem poskusu sicer nisem opravila tehničnega, zaradi smernika, luči in ventilatorja, a že naslednji dan sem dobila zeleno luč,« se tehničnega pregleda, ki številnim predstavlja strah in trepet, spominja Maruša, ki se je že kmalu zatem želela z Grgo odpraviti v Hamburg.

Drzen načrt pa je padel v vodo že ob prvi vožnji.

»Bila sem trmasta. Teden pred odhodom v Hamburg pa sem se s prijateljico vseeno zapeljala še do Iškega vintgarja. No, najina pot se je končala malo naprej od Kranja. Med točenjem bencina mi je odneslo gumico za tank, pa sem se kljub temu peljala naprej in ko sem na ovinku zavila, je bencine stekel po tleh. Voda iz hladilnega sistema je puščala, kar pomeni, da se motor ni hladil, kot bi se moral. Na srečo sem ga še varno lahko pripeljala nazaj, do mehanične delavnice,« o svoji prvi dogodivščini z Grgo pove njena lastnica in ob tem doda, da se je nato v Hamburg odpravila kar sama, brez Grge.

Zato pa jo bo ta spremljala tokrat. Naučila se je že popraviti nekaj osnovnih stvari, če slučajno pride do manjših okvar, a upa, da tega znanja ne bo potrebovala.

Podučila se je o delih motorja, da lahko sledi navodilom mehanika po telefonu: »Zdaj sem tako suverena, da me ni več strah.«

Projekt Grgine prenove jo je naučil potrpežljivosti. A brez prepotrebne zagnanosti končni rezultat projekta ne bi bil takšen, kakršen je danes.

Preobrazba je potekala korak za korakom. Ob veliki meri potrpežljivosti in vztrajnosti.

In kaj polaga na srce vsem, ki prav tako sanjarijo o tem, da nekoč postanejo lastniki domovanja na štirih kolesih?

»Predvsem za projekt potrebuješ pogum. Vse je v začetku strah, a kar je pomembno, je, da stopimo iz cone udobja in uresničimo to, kar smo si zadali. Pa seveda, da prisluhnemo sami sebi in se ne menimo za dvome, ki nam jih želijo vcepiti drugi,« zaključuje Maruša.

Preberite še: Uvoz zahodnih avtomobilov je prepovedan, a z zvenečimi izjemami

BONUS VIDEO: Kateri so najboljši avtomobilski dogodki v Sloveniji in katerim se je potrebno izogniti?

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol