Zgodovina: TVR - nesrečni britanski posebnež

TVR je znamka, ki je med svojim obstojem verjetno največkrat zabredla v težave in šla v stečaj, a zdi se, da zaradi svojega šarma ne more dokončno utoniti v pozabo.

Zgodovina: TVR - nesrečni britanski posebnež (foto: Profimedia, TVR) Profimedia, TVR
3. 1. 2019

Znamka TVR je posebna. Je kot glasbena skupina, ki vsake toliko predstavi velik hit, nato pa nekaj časa o njej ni slišati ničesar, znano ni niti to, ali sploh še obstaja ali ne. In enako pravzaprav trenutno velja za TVR, majhno britansko znamko športnih avtomobilov, ki naj bi lani znova zagnala svojo proizvodnjo, hkrati pa predstavila popolnoma nov model. Iz tega za zdaj še ni bilo nič, nov datum (morebitne) predstavitve pa še ni znan.

A pojdimo po vrsti in začnimo v letu 1945. Po šestih letih se je maja v Evropi po šestih letih končala uničujoča druga svetovna vojna in države so se počasi začele postavljati nazaj na noge. V Veliki Britaniji se je prebujala avtomobilska industrija, kar se je kazalo v številnih novih manjših proizvajalcih športnih avtomobilov in drugih podjetjih. Med njimi je bilo podjetje Trevcar Engineering mladega inženirja Trevorja Wilkinsona.

Lastna delavnica pri le 23 letih

Trevor Wilkinson, rojen leta 1923, je kot vajenec v lokalni avtomobilski delavnici v domačem mestu Blackpool začel delati že leta 1937 pri le 14 letih starosti in tako je leta 1946, ko je kupil staro delavnico za izdelavo lesenih koles, kljub rosnim 23 letom že imel sedem let delovnih izkušenj. V delavnici je sprva opravljal različne storitve, ki niso bile vedno povezane s popravili avtomobilov, a so te postajale vedno bolj pomemben dejavnik njegove dejavnosti. To je postalo še posebej očitno leto dni pozneje, ko se mu je v delavnici pridružil tamkajšnji avtomobilski navdušenec Jack Pickard. Podjetje se je preimenovalo v TVR Engineering, začela pa so se tudi dela na prvem avtomobilu.

A začetki izdelave novih avtomobilov so bili skromni. Prvi avtomobil je nastal leta 1949, v njem pa sta Wilkinson in Pickard združila lastno šasijo, zadnjo os in vzmetenje Austinovega modela A40 ter starega Fordovega 1,2-litrskega motorja. Malemu športnemu dvosedu sta nato namenila še aluminijasto karoserijo, zvesta domači dirkaški tradiciji pa sta jo nato odela v (dirkaško) temno zeleno barvo. Žal je avtomobil v manj kot letu dni doživel nesrečo, po kateri ga Wilkinson in Pickard nista več popravljala, ampak sta preživele komponente uporabila pri nadaljnjih projektih.

Teh pa ni bilo malo, saj sta že v prihodnjih petih letih predstavila kar nekaj novih avtomobilov in konceptov. Na osnovi že omenjenega Austina A40 sta pripravila novo športno limuzino, ki pa so jo morali kupci sestaviti sami. Poleg tega sta začela uporabo cevaste šasije in izdelavo novih karoserijskih oblik, tudi tako imenovanih fastback kupejev, katerih glavna značilnost je bilo položno zadnje steklo. Prvi tovrstni avtomobil tovrstne zasnove in s TVR-jevo značko na pokrovu motorja je bila ameriškemu trgu namenjena leta 1958 predstavljena Grantura.

Prvi propad po le 15 letih

Na prvi pogled se tako zdi, da je znamka TVR uspešno prekrmarila skozi prvo desetletje svojega obstoja, a žal ni bilo tako. Podjetje je namreč leta 1960 objavilo stečaj, Wilkinson pa je svoj delež prodal Keithu Aitchinsonu in Bryanu Hoptonu. Slednjima je nato uspelo znamko popeljati v motošport in posledično izboljšati njegovo finančno situacijo. Prvih nekaj let jim je to tudi uspevalo, proizvodnja se je kmalu podvojila, a je splet nesrečnih okoliščin nato povzročil, da je bila znamka TVR novembra leta 1964 ukinjena.

Še med obstojem podjetja pa so pri TVR-ju ustanovili sestrsko podjetje Grantura Engineering, ki je skrbelo za distribucijo vozil TVR. Kmalu zatem sta kontrolni delež Granture kupila oče in sin, Arthur ter (dirkač) Martin Lilley, ki je avtomobile male britanske znamke uporabljal za dirkanje. Ko je torej znamka leta 1964 propadla, sta najprej v celoti prevzela podjetje Grantura Engineering, nato pa ga že leta 1965 preimenovala v TVR Engineering.

Tri leta je trajalo, a naposled je družini Lilley uspelo povečati proizvodnjo novih avtomobilov s pet na osem na teden. Hkrati se je čedalje bolj večalo zanimanje javnosti za vozila, še posebno v ZDA, ki so bile sicer eden izmed glavnih trgov znamke TVR že vse od njenega nastanka. V tem času je nastalo kar nekaj novih modelov, med katerimi izstopata Tuscan in Vixen, ki sta poskrbela za omenjeni uspeh, nato pa je sledil še radikalno oblikovan model Tasmin. Kljub klasični zasnovi (osemvaljni motor zasnove V, pogon na zadnji kolesni par in le par sedežev) je zaradi radikalne oblike naletel na nemilost potencialnih kupcev, TVR pa znova pahnil v krizo, ki je nista rešila niti njena rešitelja, oče in sin družine Lilley.

TVR na poti med velike igralce

TVR je leta 1981 odprl novo, tretje poglavje v svoji zgodovini, za to pa je poskrbel kemijski magnat in ljubitelj znamke Peter Wheeler, ki je znova obudil malo britansko znamko. To mu je uspelo s povrnitvijo organskih oblik v njihove avtomobile in z drastičnim povečanjem njihovih zmogljivosti. Ne nazadnje je do sredine devetdesetih let začel vanje vgrajevati Roverjeve osemvaljnike s prostornino petih litrov, pozneje pa je model Cerbera opremil kar z motorjem lastne zasnove. Cerbera je sledila modelu Chimaera, pozneje pa še modeli Tuscan tretje generacije, Griffith in Tamora. Ko je Wheeler tako leta 2003 TVR predal novemu lastniku, mlademu Rusu po imenu Nicolai Smolenski, je bila znamka prvič v zgodovini v fazi menjave lastnikov dejansko v dobrem stanju.

Smolenski je želel TVR povzdigniti na novo raven. Ob prevzemu je napovedoval povečanje zanesljivosti vozil in celo izdelavo prvega superšportnika Typhoon s 600 'konji' pod motornim pokrovom. Žal pa so se njegovi načrti na temeljih slabe prodaje naposled sesuli v prah. Še pred predstavitvijo Typhoona je namreč konec leta 2006 po le treh letih od prevzema Smolenski objavil stečaj podjetja.

Se TVR znova vrača med žive?

Na začetku članka smo zapisali, da je TVR trenutno znova v fazi obuditve. Zanjo je zaslužen še en avtomobilski navdušenec, Les Edgar, človek, ki nosi glavnino zaslug za vrnitev Aston Martina na dirke za 24 ur Le Mansa. Takšne ima zdaj načrte z znamko TVR, v želji po njeni oživitvi pa se je povezal z enim od najboljših avtomobilskih inženirjev na svetu Gordonom Murrayjem (avtorjem McLarna F1) ter proizvajalcem motorjev Cosworth. Skupen rezultat njihovega dela naj bi bil predstavljen leta 2018, in čeprav se to na koncu ni zgodilo, oživljena spletna stran podjetja s številnimi fotografijami daje upanje, da vse vendarle ni izgubljeno.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri