Z Davidom Razborškom, direktorjem Zavoda Vozim, smo poklepetali o letošnji sezoni akcije Heroji furajo v pižamah, o številkah in statistikah, o odgovornosti vseh deležnikov in tudi o morebitni uporabnosti Uberja za reševanje problema prevozov zunaj mestnih občin.
Bil je prvi dan fotografiranja znanih Slovenk za promocijski Koledar gole resnice, ki je pospremil začetek tretje sezone nacionalne akcije Heroji furajo v pižamah, katere partnerji so Zavarovalnica Generali, Toyota Slovenija, Luna/ TBWA, Lisca in Adriamedia, izvaja pa se v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, Agencijo za varnost prometa in ministrstvom za zdravje. Pred objektiv fotografinje Urške Košir iz Studia Železna je v rdeči pižami znamke Lisca prva stopila Kaja Vidmar, manekenka, igralka in nedavno tega tudi Playboyevo dekle. Ko so z ekipo uspešno ujeli tisto pravo fotografijo, je Kaji kot prvi od 12 znanih Slovenk, ki so zdaj obraz celoletne akcije proti vožnji pod vplivom alkohola, čestital in se za sodelovanje zahvalil tudi David Razboršek, direktor Zavoda Vozim, ki verjame, da lahko problematiko pijanih voznikov obrnemo na bolje. Morda tako, da se učimo od žensk.
Fotografinja Urška Košir in David Razboršek na snemanju Koledarja gole resnice
Kako se je pred tremi leti začela prva iniciativa Heroji furajo v pižamah?
Dejstvo je, da imamo v Sloveniji velik problem z vožnjo pod vplivom alkohola. Po teh nesrečah smo daleč nad evropskim povprečjem. V prvi sezoni smo zasnovali preventivni program, ki v lokalnem okolju vključuje vse deležnike. Mladi in celotna lokalna skupnost skozi preventivne delavnice in posvet z nacionalnimi strokovnjaki pridejo do konkretnih predlogov, kaj narediti za manj voženj pod vplivom alkohola. Občine pa sprejmejo zavezo k implementaciji predlogov. Medijsko smo se povezali z agencijo LUNA/ TBWA, ki je podala idejo, da povabimo znane ljudi in z njimi ustvarimo akcijo, v kateri so bili potem v ospredju poškodovanci, ki se v prilagojenih vozilih vozijo na zabave in z njih, da preprečijo ljudem, da bi vinjeni sedli za volan. Sporočilo je bilo, da če se oni lahko v pižami odpeljejo po vinjenega prijatelja, da ta ne bi slučajno sedel za volan, potem lahko to stori vsakdo. To je bila prva sezona in takrat smo se z akcijo osredotočili na Brežice, Slovenske Konjice in Idrijo.
Zelo specifične lokacije. Zakaj pa akcije niste izvajali recimo v Ljubljani?
Že od začetka smo vedeli, da želimo imeti fokus na podeželje, ker tam ni javnega prevoza. Tam ljudje, ki so alkoholizirani, nimajo veliko možnosti, kako bodo prišli domov. Meni je bilo recimo zanimivo, da imajo v kraju, kot so Slovenske Konjice – ker, saj to je mesto, kajne – samo en taksi, ki ga v petek zvečer sploh ne moreš dobiti ali pa ga čakaš tri ure. Bolj gremo na podeželje, v manjše kraje, bolj se izraža pereč problem pomanjkanja javnega transporta. Zato je fokus Herojev v pižamah predvsem na teh območjih, ker je tudi verjetnost za prometno nesrečo pod vplivom alkohola tam še enkrat večja, kot je v mestnih občinah.
Ali kakšna območja še posebej izstopajo?
Če pogledamo zemljevid prometnih nesreč pod vplivom alkohola, je največji delež v Sloveniji tam, kjer so vinorodni okoliši. Poleg teh pa izstopajo še Zgornja Savinjska dolina, Bohinj in Bovec. Zato smo z iniciativo Heroji furamo v pižamah želeli predvsem tem občinam dati zelo jasno sporočilo, da je heroj vsakdo, ki ne sede za volan pod vplivom alkohola, oziroma vsakdo, ki poskrbi za varen prevoz svojih najbližjih do doma.
Koga ste si izbrali za ciljno skupino?
V prvi sezoni smo začeli s starši, saj smo razmišljali, da bodo starši potem mlade ustrezno vzgojili. Fokus je bil najprej torej na mladih in njihovih starših. Na drugi strani pa je akcija ponudila lokalnim skupnostim tudi neka orodja, s katerimi so lahko sami naredili spremembe. Te spremembe se potem razvijajo v dveh smereh. Na eni strani je manj voženj pod vplivom alkohola, na drugi strani pa se začne zavedanje problematike škodljive rabe alkohola. Ker je vožnja pod vplivom alkohola vendarle posledica nekih dejanj, ki so se zgodila že prej. Zato temu dajemo še dodaten poudarek.
Kakšna spoznanja so vam ostala z začetkov, ko je bil fokus na mladih?
Ko smo prvo leto v izbranih občinah začeli iniciativo Heroji furajo v pižamah, jo je spremljala tudi močna medijska kampanja. Temeljila je na vožnjah poškodovancev, članov našega zavoda, ki so se aktivirali v lokalnih okoljih in na noč na zabave in nazaj domov prepeljali do sto mladih. S tem smo po eni strani imeli stik z mladimi, da smo videli, kaj se dogaja na terenu, po drugi strani pa so mladi imeli stik z nami in našimi zgodbami. Medijska podpora je bila res odlična, akciji pa so se pridružili tudi znani Slovenci. Ko smo začeli akcijo Heroji furajo v pižamah, je bil namreč osnovni problem, da eno tretjino nesreč pod vplivom alkohola povzročijo mladi vozniki, stari od 24 do 29 let. Prvi dve leti pri mladih voznikih zakon zahteva 0,0 alkohola v krvi, kar je zelo učinkovit ukrep. Po teh dveh letih se potem spremeni tudi mentaliteta mladega voznika. To so nam povedali tudi mladi sami, ker smo na terenu večkrat slišali, da po dveh letih že imajo izkušnje in ni več treba, da se držijo 0,0 alkohola v krvi. Jaz pa se sprašujem, zakaj ne bi 0,0 veljalo za vse voznike? In iz teh spoznanj, ki smo jih dobili v prvi sezoni, smo izhajali naprej.
Kako ste potem to, kar ste dosegli, razvili v drugo sezono?
V drugem letu smo predvsem nadaljevali s preventivnim programom. Ker smo ugotovili, da težko pridemo v vse občine, saj to zahteva ogromno sredstev in energije, smo potem v drugi sezoni startali s paketom prve pomoči za občine. Ta paket nam je do zdaj uspelo predati 15 občinam, da so ga aktivno sprejeli. V paketu so ključni ukrepi, ki jih lokalna skupnost lahko sama sprejme, da prepreči vožnje pod vplivom alkohola. Ukrepi so vezani na preventivne delavnice, na delo z lokali, na delo z mladimi in starši. Vključene so tudi ključne organizacije, ki poleg naše izvajajo preventivne programe. Nekaj občin se je aktivno odzvalo, smo pa vmes imeli izzive, ker so bile lokalne volitve, in ko se zamenja garnitura, se začne krog na novo.
Letošnja, tretja sezona je še posebej zanimiva, saj so iniciativo prevzele ženske.
V tretji sezoni, ki poteka zdaj, imamo v sodelovanju z agencijo LUNA/ TBWA spet zelo močen naboj. Želimo razbiti zelo globoko zasidran stereotip, da so ženske nevarnejše voznice. Kar pa ni res. Za alkohol imamo čisto točne podatke: 11 % povzročiteljev nesreč pod vplivom alkohola je žensk, 89 % pa moških. Ko pa gledamo vse nesreče, je razmerje 70 : 30 v korist žensk oziroma celo nekoliko manj.
Teja Perjet in David Razboršek na snemanju Koledarja gole resnice
S tem se je nekoliko tudi spremenilo osnovno sporočilo iniciative.
Dejstvo je, da se je v teh treh letih, kolikor časa obstaja iniciativa Heroji furajo v pižamah, razkrilo, da se starost in rizična skupina zdaj premikata na voznike, ki so starejši od 30 let. Zato smo se v letošnji kampanji lotili razbijanja stereotipa o ženskih voznicah, ker je to mogoče nekoliko bliže srednji generaciji. Za martinovo smo na socialnih omrežjih malce sprovocirali dialog s sporočilom 'pazite se, ker je martinovo in bo veliko žensk na cestah', medtem ko je seveda realnost, da se moramo paziti moških na cestah. Cilj ni, da obrnemo statistike, ampak da predvsem zmanjšamo število opitih moških za volanom. Da bo potem naše delo enkrat v veliki meri končano. Kajti če bi bili vsi vozniki takšni kot ženske, bi lahko rekli, da smo svoje delo zaključili.
Koliko časa bo trajala ta akcija?
Po močnem startu, ki ga je pospremil tudi koledar z znanimi Slovenkami v pižamah – naslovili smo ga Koledar gole resnice – bomo zdaj decembra in v začetku januarja vodili zelo intenzivne aktivnosti, da ta koledar pride na čim več mest, med drugim tudi v gostilne, restavracije in na kmečke turizme. Da postane celoletni opomnik in prepreči nespametne odločitve. Akcija bo sicer potekala vse leto. Ravno zato smo si tudi zamislili Koledar gole resnice, ki vsak mesec poudarja eno dekle z aktualnim sloganom. Se nam je pa letos prvič začelo dogajati, da nas občine kar same kličejo. Zelo sem vesel, da morda le ne bodo povsod potrebne grozne nesreče, preden se vsi zbudijo in nekaj naredijo. Da smo lahko tudi korak dlje in jih dejansko preprečimo.
Ste imeli v okviru kampanje kakšen poseben odziv, ki se vas je še posebej dotaknil?
Zelo všeč mi je bilo videti, do kakšnih idej pridejo mladi. Ena izmed boljših, ki se je rodila v Brežicah in jo zdaj poskušamo implementirati tudi drugje, je bila, da so mladi predlagali, da bi občina, ki financira določene prireditve, naredila sistem, po katerem bi več točk za sofinanciranje dobile tiste prireditve, ki poskrbijo za varen prevoz. Všeč mi je, da tudi mladi razmišljajo sistemsko.
Je kakšen primer dobre prakse na voljo tudi v tujini?
Kot primer dobre prakse lahko pogledamo na Japonsko. Kensuke Cučija, predsednik Toyota Adrie, je na tiskovni konferenci povedal, da je na Japonskem zakon urejen tako, da če kogarkoli dobijo, da je za volanom alkoholiziran, plača kazen tako on kot tudi vsi sopotniki. Vsak po 5.000 evrov. Ker so se zavedno usedli v avto s pijanim voznikom in niso ukrepali. Pri hujših nesrečah pa gredo celo tako daleč, da preverijo, kdo je povzročitelju točil alkohol in zakaj ni on preveril, kako gre ta človek domov. Skratka, vsak nosi del odgovornosti. Do te točke nam v Sloveniji manjka še kar nekaj korakov in na žalost še kar nekaj nesreč. Se pa trudimo to vsaj deloma vpeljati s svojim modelom, ko vsakdo nosi kanček odgovornosti – se pravi Sveti za preventivo, župani, organizatorji zabav itd.
Ste pri nas že zasledili kakšne učinke tega ozaveščanja, za katero se zdi, da je zdaj že dovolj glasno, da bi lahko seglo v vsako slovensko vas?
Bilo mi je zelo lepo, recimo, ko sem bil enkrat na Gibonnijevem koncertu in je on sam rekel, da se bo njegov koncert zaključil takrat, ko bomo vsi srečno prišli domov. Organizatorji zabav in mladinski centri se počasi že zavedajo, da se njihova odgovornost ne konča takrat, ko zaprejo vrata kluba. Ker jim ne sme biti vseeno, kaj se zgodi, ko je dogodek končan, ampak je pomembno tudi to, kako obiskovalci potem pridejo domov. Na drugi strani pa so seveda še učitelji in starši. Ko se bodo vsi zavedali delčka odgovornosti, se bodo zgodile velike spremembe. Morajo pa seveda svoj delež odgovornosti v tej zgodbi sprejeti tudi ministrstvo za infrastrukturo, ministrstvo za pravosodje, poslanci in seveda drugi odgovorni, ki lahko vzporedno spreminjajo zakonodajo.
V katero smer pa bi po vašem mnenju morali spreminjati zakonodajo?
Dejstvo je, da se obstoječa zakonodaja, ki prepoveduje točenje alkohola mladoletnim in vinjenim osebam, ne izvaja. Nam sorodna organizacija Brez izgovora Slovenija se je z improvizatorji podala na teren. Igrali so alkoholizirane osebe in ti so v 90 odstotkih brez težav dobili alkohol. Ne glede na to, ali so bili mladoletni, očitno vinjeni, da so imeli avtomobilske ključe na mizi ali točilnem pultu in so naročevali pijačo. Skratka, najprej bi morali imeti boljši nadzor nad izvajanjem obstoječe zakonodaje. Druga stvar je reševanje problema, da alkohol še vedno ni prepoznan kot primarni krivec prometnih nesreč, ampak je v določenih okoliščinah celo olajševalna okoliščina. Ko bomo prišli do točke, ko bomo s prstom pokazali na alkohol kot primarnega krivca, bomo lahko temu primerno nastavili sankcije, da bo preventiva lahko bistveno bolj učinkovita.
Ali bi bila morda v Sloveniji sistemska rešitev uvedba Uberja, če taksijev zunaj mestnih občin ni in če prevozov ne more zagotoviti javna infrastruktura? Uber res ni optimalen, ampak bi morda s tem vsaj dobili možnost, da je prevoz vedno pri roki.
Zagotovo. Skoraj na vsakem posvetu z mladimi nam rečejo, zakaj preprosto ne razvijemo aplikacije, s katero pokličeš, da te nekdo v bližini pride iskat in pelje domov. Uber ali nekaj podobnega bi gotovo izboljšalo položaj. Na zabavah bi bilo nedvomno veliko povpraševanje in bi se avtomatsko pojavila ponudba prevoznikov. Hkrati pa je najboljša rešitev še korak prej. Vprašajmo se, ali res potrebujemo alkohol? In to je smer, v katero razvijamo 'Heroje'.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja