Današnji maraton je še en dokaz, da znajo oblasti v Ljubljani pripraviti spektakel za športnike, gledalce in tujce, a znova na račun jeze in tudi zdravja prebivalcev mesta.
23. Ljubljanski maraton se bo v zgodovino prireditve vpisal kot eden od najboljših. Kljub dežju je namreč (znova) padel rekord v številu tekmovalcev (v dveh dneh se jih je zvrstilo okoli 30.000), po zaslugi Etiopijca Sisaya Lemma Kasayja in Kenijke Visiline Jepkesho pa sta padla tako rekord v moški kakor tudi v ženski konkurenci.
A čeprav je bil maraton na eni strani poln blišča in na splošno izpeljan brez težav za tekmovalce, so na drugi davek za to plačevali Ljubljančani in vsi, ki so se danes v prestolnico odpravili z avtomobili. Čeprav so organizatorji maratona že nekaj dni pred začetkom objavili uradno traso teka, zapore cest in seznam križišč, kjer bodo mogoči prehodi prek trase, se je izkazalo, da sistem v praksi še zdaleč ne deluje niti približno tako, kot je bilo načrtovano.
Tako policisti kakor tudi mestno redarstvo namreč niso bili kos nalogi. Čeprav bi po urniku že morali sprostiti zapore (ali omogočati prehode) na trasah, ne prvi ne drugi tega niso storili, čakajočim voznikom pa niso znali povedati, kdaj bo zapora odstranjena. Hkrati niso znali preusmeriti voznikov na alternativne obvozne poti. Očitno organizator ni poskrbel za to, da bi bili informirani o tem, kakšne so sploh njihove naloge. V pomoč bi voznikom sicer bili interaktivni zemljevidi, kjer bi bile na voljo (voznikom in uradnim osebam) vse potrebne informacije, oziroma aplikacija za pametne mobilnike, ki bi znala načrtovati pot po mestu z upoštevanjem zapor, a jih organizatorji (spet) niso pripravili. Tisti sramotno nizkoločljivostni zemljevid, ki ga pripravijo vsako leto, je seveda neuporaben, pa tudi traso bi morali speljati tako, da manj ovira promet – in vsaj za slednje bi pri izdaji dovoljenj morala poskrbeti kar mestna oblast, če organizatorji ne.
Še bolj neodgovorno in nesprejemljivo je, da je bilo zaradi maratona voznikom onemogočen dostop do bolnišnic – na primer kliničnega centra. Ta je na Zaloški cesti, po kateri trasa maratona ni bila speljana, ampak je bila le servisna pot, kar pa se organizatorjem očitno zdi povsem sprejemljivo za to, da jo enostavno zaprejo za promet. Bolniki naj pač počakajo.
Ljubljanski maraton je brez dvoma dobra priložnost za promocijo Ljubljane, ki si z vsakim tekmovalcem iz tujine še veča ugled v svetu. Vendar pa bi njen župan skupaj z organizatorji tekmovanja lahko pomislil na to, da je mesto Ljubljana v prvi fazi še vedno namenjeno njenim prebivalcem, ogrožanje njihovega zdravja pa je neodgovorno. A njegov odnos do ureditve prometa med maratonom (kajti konec koncev se nič v Ljubljani ne zgodi brez njegovega 'žegna') kaže tudi na njegovo splošno raven odnosa do ureditve prometa. Upamo sicer lahko, da bo zato že prihodnje leto zadeva organizirana bolje tudi za tiste, ki ne tečejo – a glede na dosedanje izkušnje je to bolj malo verjetno.