Reportaža: 28. evropsko HOG srečanje Portugalska - Veselje, blišč in glasni motorji

Pretekli mesec se je na Portugalskem odvijalo tradicionalno druženje lastnikov in ljubiteljev kultne znamke Harley-Davidson. A dogodek je bil pomemben tudi za Slovenijo.

Veselje ob prevzemu jeklenih konjičkov v Lizboni. (foto: Sebastjan Plevnjak) Sebastjan Plevnjak
19. 7. 2019

Namreč, kar se je pred portugalskim dogodkom pričelo šušljati - se je uresničilo! Prihodnje srečanje bo namreč v Sloveniji, natančneje v Portorožu, kjer se je pred tremi leti že odvilo prvo uradno srečanje na slovenskih tleh. Jasno, v Slovenijo so Harleji pripeljali tudi zaradi tega, ker se je v naslednjem letu tudi uradno odprlo zastopstvo za to ameriško znamko. V industrijski coni na Rudniku pri Ljubljani je podjetje US Moto d.o.o. na 280-kvadratnih metrih uredilo salon motociklov in prodajalno dodatne opreme, tako za motocikle kot tudi za njihove lastnike in privržence. Teh v Sloveniji sploh ni malo in kot kažejo prodajne številke, se jih iz leta v leto povečuje. Lastniki motociklov so tako kot povsod po svetu lahko združeni (ni pa pogoj) v lokalno društvo (chapter), ki je uradno registrirano v Združenih državah Amerike in zato tudi za slovenskega veljajo splošni svetovni pogoji članstva. Če vas zanima, kaj in kako, obiščite spletno stran hog-si.com.

Zaradi poletnega razvoja znamke na slovenskih tleh, pa tudi odlične geografske lege, so se vodilni možje pri znamki Harley-Davidson International ponovno odločili za Portorož. Da je to priložnost za vse, verjetno ni potrebno omenjati - na prvi dogodek se je pripeljalo več kot 15.000 lastnikov motociklov znamke Harley-Davidson, več kot 25.000 obiskovalcev pa se je na slovensko obalo pripeljalo iz 35 držav. Tudi iz Amerike! Če se vam to zdi nemogoče, naj razložim; koledar prireditev se objavi za približno leto vnaprej, v tem času pa si lahko privrženci organizirajo letalske karte in prevoz svojih jeklenih konjičkov. Te nato prevzamejo na lokaciji in se z njimi udeležijo izbranega dogodka ter seveda obiščejo tudi bližnje kraje.

Nekaj podobnega smo letos naredili tudi v Sloveniji. Deset članov se je na Portugalsko podalo z motocikli, šest članov pa se nas je odločilo svoje lepotce naložiti na kamion in jih dostaviti v Lizbono. Tam smo jih prevzeli in štiri dni uživali v okolici Lizbone in v majhnem letoviškem mestu Cascais (ki je bil pravzaprav prireditelj dogodka), nato pa smo se odpravili proti domu. Jasno, poti nismo prevozili naenkrat, ampak je bil to pravi 3.500-kilometrski roadtrip. V povprečju smo prevozili od 400 do 600 kilometrov na dan, le zadnji dan, zaradi napovedanega dežja (ki pa smo se mu uspešno ognili) nekaj več kot 600. Ko me prijatelji sprašujejo, kako je bilo, navdušenja ne morem skriti, jih pa večino zavračam ob vprašanju, če smo se peljali počasi! Počasi ali ne - peljali smo se toliko, kot so dovoljevale omejitve hitrosti, le na avto cestah se več od 120 km/h na uro nismo peljali.

Za 'klasične' motoriste je to počasi, a lahko brez sramu in s ponosom zapišem, da se je celotna 4.000-kilometrska avantura končala brez kakršnegakoli neljubega dogodka. Je bilo pa precej takšnih, kjer so nas ljudje med vožnjo pozdravljali, dvigovali palce in se z nami na postankih slikali. Ja, četudi za nekatere Harleji niso dovolj hitri motocikli, so za večino ljudi še vedno kultni in se do njih tako, torej spoštljivo, tudi obnašajo.

Nekaj težav (tehničnih) je sicer imela druga skupina, ki se je peljala na Portugalsko (in obakrat od Genove do Barcelone plula na trajektu), a so na pooblaščenem servisu v Španiji težave hitro rešili. Servisi so namreč lastnikom motociklov na voljo po vsem svetu, tako kot podatki o motociklu. Dovolj je, da pooblaščeni serviser zgolj slika karoserijsko številko motocikla in računalnik mu v hipu izpiše celotno zgodovino ter tako brez težav odpravi okvaro ali opravi predvideni servis, kar se na tako dolgi poti pač lahko zgodi.

In potovanje? Pot nas je vodila od Lizbone proti jugu Španije, kjer smo prvo noč prenočili v Sevilji. Naslednji dan smo se peljali do Murcije, tretji dan pa preko letoviškega čudeža Benidorm, naprej do Valecije. Četrti dan je bil namenjen obisku Andore, nato pa smo prenočili v letoviški norišnici LLoret de Mar, kjer smo obujali spomine na srednješolske izlete. Peti dan je bil namenjen francoski rivieri, vključno z znamenitim Saint Tropezem.

Šesti dan se seveda nismo ognili znamenitega Monaca in njegove okolice, nato pa smo pot nadaljevali preko enega najvišjih Alpskih prelazov Col de Tende, ki meji na Francijo in Italijo ter prespali v okolici italijanskega Cunea. Zadnji dan smo zaradi napovedanega dežja krenili odločno in direktno proti Sloveniji, a so temni oblaki zgolj pretili, zmočili pa nas niso. Približno ob 17 uri smo pri uradnem zastopniku na Rudniku zaključili, v celoti več kot 4.000-kilometrsko pot, kot rečeno brez kakršnega koli incidenta, slabe volje ali tehničnih težav. Prisotna je bila le dobra volja, seveda tudi utrujenost, a nepozabna izkušnja, druženje in vožnja z motociklom premagajo še tako naporno pot.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri