Kratki test: Abarth 595C 1.4 T-Jet 16v 165 Turismo

Je pa seveda dilema, pravzaprav težava, ki jo je najbolje rešiti kar na začetku. Tale malček je sicer res v osnovi Fiat 500, a dodobra predelan. To seveda pomeni, da je tudi precej dražji. Zato, fantje, če se vam cedijo sline, vseeno pokukajte k ceni, zaradi katere vam bodo usta verjetno v hipu spet suha. Če pa cekini niso problem, pa veselo branje naprej!

Močnejšo različico smo preizkusili že prejšnje poletje, tokratna pa je bila malce bolj civilna. Saj ne, da je Abarth 595C Competizione dirkalnik, a s 180 'konji', robotiziranim menjalnikom in športnimi sedeži za marsikoga je. Njegova šibkejša različica tako premore 'le' 165 'konjev', kar je seveda zanemarljivo manj, a na zunaj morda ni tako brutalen. Morda idealen avto za kakšno hitro damo … ki pa zagotovo mora ljubiti hitro vožnjo. Testni Abarth 595C je do 100 kilometrov na uro pospešil v le 7,9 sekunde, njegova največja hitrost pa znaša kar 218 kilometrov na uro. Če je prvi podatek mamljiv, pa je drugi že kar strašljiv. Priznam, verjetno za izkušenega voznika, za mladeniča pa prvovrsten izziv. Tako kot je bil zame v času življenja z Unom Turbo. Enako velik motor, podobna masa, le 'konjev' je bilo občutno manj. Kar pa se pri vožnji ni poznalo. Številke so bile oziroma so popolnoma primerljive, enak pospešek, največja hitrost pa je bila, khm, z rahlimi spremembami še višja.

A pamet v roke, s tako majhnim avtom res ni pametno izzivati velikih številk, skupaj s platneno streho je s takim avtom treba v prvi vrsti uživati. Navsezadnje se lahko z njim pelje tudi počasi, lepo po predpisih. Pri tem nas starejše seveda zmoti trdota podvozja, a prepričajo druge komponente. Testni malček je namreč ob zmogljivem motorju in športni zunanjosti med drugim razvajal z biksenonskimi žarometi, številnimi električnimi pomagali in varnostnimi sistemi, z digitalnimi merilniki, z usnjeno notranjostjo pa s sistemom Uconnect, ki prinaša brezžično telefonijo in predvajanje glasbe, parkirnimi tipali in z notranjim vzvratnim ogledalom s samodejno zatemnitvijo. A to še ni bilo vse: z nekaj doplačila je bil testni avto ozaljšan še za posebno zunanjo barvo, posebne nalepke in radijski sprejemnik, ki je predvajal tudi digitalne programe. To seveda pomeni, da je bil avto nadpovprečno dobro opremljen. Zakaj omenjam vse to? Seveda zato, ker je njegova cena precej zasoljena in bi bila absolutno previsoka samo za značko Abarth in 165 'konjev'.

Vseeno pa ima vsaka palica dva konca. Ker je tale Abarth hiter in poskočen, je takšna tudi njegova poraba bencina. Povprečna je ob predpostavki, da se hitri vožnji ne morete upreti, lahko brez težav okoli sedem ali osem litrov za sto prevoženih kilometrov, z umirjeno bo težko priti pod šest litrov. Tu pa nastopi težava. Majhen avto ima seveda majhno posodo za gorivo in 35-litrska se pri Abarthu pač hitro izprazni. Obisk bencinske črpalke bo zato precej pogost. Druga težava pa so sedeži. Čeprav so bili v testnem avtu odeti v dirkaško rdeče usnje, so odlični zgolj na videz, funkcionalno pa bi si želeli, da bi bili nižje nasajeni, z več bočnega oprijema. Tako je treba dodatno kontrolirati telo v ovinkih, saj avto dopušča nadpovprečno hitro vožnjo. Je pa seveda res, zavoljo kratke medosne razdalje, brezglavega divjanja ne dopušča.

A kot smo že zapisali, da se tudi lepo in počasi. In seveda ne gre prezreti črke C v imenu, ki sicer ponazarja besedo Cabriolet, v resnici pa je to zgolj platnena in pomična streha. A dovolj, da z njo v kabino privabimo dodatno svetlobo in sončne žarke. Ali pa sij lune, kakor vam je ljubše. Uživati se zagotovo da, kako, pa je odvisno od lastnika oziroma voznika.

besedilo: Sebastjan Plevnjak · foto: Saša Kapetanović