Abarth 595C 1.4 T-Jet 16v 180 Competizione MTA

Carlo Abarth, sicer rojen na Dunaju kot Karl, je oboževal dirkanje in malokdo ve, da je nekaj časa delal v svoji garaži tudi v Ljubljani. Poslovna pot (no, in politika) ga je nato peljala vse do Bologne, kjer je predeloval večinoma Fiate. Abarth s svojim škorpijonom je bil vedno sinonim za majhno, italijansko, vendar popoprano.

Abarth 595C s 1,4-litrskim prisilno polnjenim motorjem in kar 180 'konji' (Competizione!) je verjetno veliko več, kot bi si Carlo želel in hotel. Lega na cesti navduši, čeprav se stabilnostnega sistema ESP sploh ne da izklopiti. Dodatno hlajenih zavornih kolutov z rdečimi čeljustmi znamke Brembo se ne bi sramoval niti kakšen 300-'konjski' avtomobil, prav tako ne 17-palčnih gum, ki zagotavljajo zelo dober oprijem. Dvobarvna karoserija in električno pomična platnena streha sta le češnji na slastni tortici. Testni avtomobil so punce požirale z očmi, seveda tudi (ali predvsem) zaradi vetra v laseh, fantje pa so ga najraje poslušali. Že v prostem teku in pri nizkih vrtljajih ima motor takšen zvok, da bi mu dodelili še nekaj sto 'konjev' več, pri polnem plinu pa je nedvomno najglasnejši v mestu. Ni čudno, da mu rečejo kar Piccolo Ferrari (mali Ferrari).

To je verjetno prvi športnik, pri katerem – tudi če bi se dalo – ne bi hotel izklopiti ESP-ja, saj kratka medosna, togo podvozje in močan motor skupaj z živo vsebino verjetno ne bi ostali na cesti. In robotiziran menjalnik bi takoj zamenjal za ročnega. Prestavljanje v nižje prestave je zelo dobro, pri pospeševanju pa vas bo vsak poteg obvolanskega uhlja neprijetno zazibal, saj prestavljanje moteče zamuja. V bistvu so me pri tem avtomobilu zmotile samo tri stvari: položaj za volanom, saj je volanski obroč odločno predaleč in sedež previsok, menjalnik s svojim 'cukanjem' in visoka cena. Za ta denar dobite že zmogljivejši avtomobil, ki po velikosti spada v razred višje. Ni pa Abarth in ne kabriolet, to pa je res. Streha se odpira v treh potezah, saj se električni pomik platna najprej ustavi nad voznikovo glavo, nato nad glavo zadnjega potnika, šele v tretje pa gre čisto do zadka. Zaradi tega je prtljažnika res samo za vzorec, toda za njegovo čelado, njeno torbico in njun komplet za piknik bo dovolj. Ona bo oboževala usnjeno notranjost v rjavi barvi, on merilnik tlaka turbopuhala ter vozni program Sport, ki veselje do vožnje še poveča.

Za boljšo trakcijo skrbi sistem TTC (Torque Transfer Control), kjer zavore krotijo razbremenjeno pogonsko kolo. Čeprav se pri Fiatu hvalijo, da so ta sistem izbrali zato, da ne jemljejo moči motorju (pohvalno!), smo pri Avto magazinu vseeno mnenja, da se tudi zavirati ne sme. Bolje je preusmeriti navor h kolesu, ki ima večji oprijem, kajne? Oba bosta pogrešala informacijskozabavni vmesnik, da bi z radiem in navigacijo upravljala kar prek za dotik občutljivega zaslona (tudi to kmalu prihaja z oblikovno osvežitvijo!), in malce več odlagalnih površin, pohvalila pa tesnost platnene strehe, ki piš vetra uspešno kroti. Pravi užitek pa je tudi zapeljati v tunel, kjer se rohnenje iz izpušnih cevi izredno dobro sliši že ob nameščeni strehi, kaj šele ob spuščeni! Menjalniku kljub zgolj petim stopnjam prenosa nismo dali minusa, saj gre (preverjeno) zlahka čez številko 220 kilometrov na uro, ki se izpiše na digitalnem zaslonu. Ne upam si niti pomisliti, kaj bi bilo šele s šesto prestavo. In veste, kaj je v tem avtomobilu najlepše? Da se v njen dobro počutita oba. Zato, dobrodošel, Carlo, zopet v Sloveniji!

Aljoša Mrak foto: Saša Kapetanovič