Audi A4 2.0 TDI (105 kW) DPF

Ste si dobro ogledali nosilno fotografijo? Na kaj bi pomislili, če bi v slabo osvetljenem prodajnem salonu zagledali tak obris? Na kupejevskega S5, poskočnega S6, mogoče superšportnega R8?

Audi očitno nadaljuje obliko, nad katero se večina navdušuje že kar nekaj časa. Agresiven prednji del, kjer se maska priplazi skorajda do tal, prepoznavne LED-diode in nizek spojler, ki kar kliče k poškodbam zaradi bližnjega srečanja z visokimi robniki na parkiriščih, pač naredijo svoje. Da, novi Audi A4 je videti jezno, v bistvu kar začara mimoidoče.

Ti se zastrmijo v par dnevnih luči s po 14 LED-diodami in gledajo in strmijo … in na koncu že buljijo. Kot da bi bili hipnotizirani. Sploh če se že dela mrak, pridejo dobro osvetljene diode še bolj do izraza. Malce bolj umirjena je oblika bokov (vseeno je to le limuzina, čeprav bi jo na bežen pogled lahko zamenjali za kupejevsko različico), eleganten, a manj izrazit pa je tudi zadek. V predstavitveni mapi avtomobila piše, da se šestvaljne različice končajo z izpušnima cevema na vsaki strani avtomobila, štirivaljniki pa z dvema ‘dimnikoma’ na levi strani.

Naš je bil na žalost najšibkejši predstavnik, zato spada v tisto bolj ‘levo’ druščino, vsekakor pa je zaradi serijskega filtra trdih delcev DPF beseda ‘dimnik’ pri turbodizelskem avtomobilu neupravičena. Zato narekovaji.

Pri Audiju so naredili velik korak naprej, primerna temu je tudi cena. A ko enkrat olajšate denarnico za primeren kupček evrov, pač odvisno od višine lanske božičnice, dobite v roke zagonske ključe. Čeprav smo imeli na testu najšibkejšo različico, je ključ zelo poveden: velik, da zasede skorajda ves žep, elegantno črn z dodatki ‘kromane’ plastike in prijeten na otip. Lep, da vas ga ni sram pokazati. Recimo ob jutranji kavici v bližnjem (hvala bogu zdaj nezakajenem) baru se lahko zablešči na mizi ob telefonu.

Ključ ne razočara niti, ko ga na hitro potisnete v odmerjen prostor desno od volana. Mrzla jutra bodo kriva za daljše predgretje motorja, zato je treba malce potrpljenja, potem pa zbudite skupni vod, piezo vbrizgalne šobe in . . ne, ne, sosedov pa ne. To niso več legendarni Volkswagnovi (beri koncernski) motorji s sistemom črpalka-šoba, ki so bili jutranja budilka vsej ulici. Novi motorji so veliko tišji in zato tudi prijaznejši do zaspancev. Nato pa osem šob, ki pri vsakem delovnem taktu poskrbijo do pet različnih vbrizgov in delujejo pri tlaku 1.800 barov, zbudi še turbopuhalo, vse skupaj pa zažene 143 ‘konjičkov’.

Motor v primerjavi z enako poimenovanim predhodnikom ni samo tišji, ampak je zaradi izravnalnih gredi proti odvečnim tresljajev tudi mirnejši. Pri speljevanju je treba dodati malce več plina, potem pa ga šeststopenjski ročni menjalnik odlično dopolnjuje. Menjalnik je povsem nov, narejen posebej za šibkejše različice (ročni šeststopenjski brat za močnejše različice je bolj odporen zaradi večjega navora! ). Pri hitrih pretikanjih (tudi ko je ogret) ali v mrzlih jutrih je malce glasen, sicer pa je natančen in prijeten za upravljanje.

Ko pretegnete mišice dvolitrskemu turbodizlu, spravite v zeleno polje temperaturo menjalnika in vas zbudi jutranja kava, zaposlite tudi podvozje. Zaradi boljše razporeditve mase sta prednji diferencial in sklopka dobila novi mesti, kar je omogočilo inženirjem, da so prednjo premo pomaknili za več kot 15 centimetrov bližje nosu avtomobila.

Zato ima novi Audi A4 daljšo medosno razdaljo, daljši motorni pokrov in tudi krajši previs prek prednjih koles, kar daje avtomobilu bolj dinamičen videz. No, da se res spogleduje s športnostjo, priča tudi količnik zračnega upora, ki znaša 0, 27; in to kljub velikim in zato preglednim vzvratnim ogledalom, kar lahko ? po besedah Audijevih načrtovalcev – pripišemo zakonodaji.

Seveda varčnost in športnost pomenita predvsem čim manjšo maso, zato so deli podvozja (recimo prednji pomožni okvir) narejeni iz aluminija. Na papirju je podvozje zmagovalno ? spredaj je posamično obešeno in vpeto s petimi vodili, zadaj pa seveda večvodilno (kar je že uveljavljena praksa). V primerjavi s predhodnikom je kljub dimenzijskem prirastku (od prejšnjega A4 je daljši za 12 in širši za pet centimetrov, od Audija 80 pa je daljši več kot pol metra) lažji za deset odstotkov, torej si lahko mislimo, da je to predvsem zaradi uporabljenih materialov.

No, statistika pravi, da so pri novem Audiju A4 uporabili zlasti železo in jeklo (32 odstotkov celotne mase) ter aluminij in magnezij (slabih 32 odstotkov), so pa v nasprotju z A8 in TT-jem pri osnovni konstrukciji raje uporabili jeklo kot aluminij. Hmm, tako statistika in papir, kaj pa praksa? Takoj boste opazili, da so veliko truda vložili v udobje in zvočno izoliranost potniškega prostora, saj je tudi pri večjih hitrostih mirno in tiho.

Malce manj suveren je pri dinamično odpeljanih ovinkih; zdi se, kot da je podvozje premehko, kar skupaj z zimskimi gumami daje malce čuden občutek. Hitrosti prilagodljiv servovolan, ki ga pri Audiju imenujejo Servotronic in spada vsaj pri dvolitrskem TDI-ju med dodatno opremo, navdušuje z mehkobo pri parkiranju in manjšo občutljivostjo za majhne popravke pri večjih hitrostih, vendar pa pri srednje hitrih ovinkih verjetno prispeva nekaj tistega ‘čudnega’ občutka.

Podvozje dobro požira vse cestne neravnine, malce več dela boste imeli le pri grobih pospeševanjih na neravnih tleh, ko se bo zaradi prednjega pogona nekaj neprijetnih vibracij preneslo do voznikovih rok. Seveda, voznik Quattra teh težav nima. Boste pa zadovoljni s porabo goriva, ki se največkrat giblje od 7, 5 do 9, 3 litra, in tudi z velikostjo prtljažnika.

S 480 litri osnovnega prtljažnika je bliže razredu C (485 litrov) kot seriji 3 (460 litrov); umestimo ga lahko med skromnejšo Laguno (450 litrov) in rekorderja Mondea (535 litrov). Kot nakazuje že prtljažnik, je tudi lega na cesti bližje udobni različici stuttgartskega C-ja kot športni münchenski trojici. Črn ali bel? Kot že rečeno v uvodu, siv, vendar bliže udobnežu.

V notranjosti ne boste razočarani. Mogoče bi si želeli daljši sedalni del prednjih sedežev, na videz prijetnejše plastične dele sredinske konzole ali več prostora na zadnjih sedežih, vendar boste na manjše pomanjkljivosti kmalu pozabili. Omenjena plastika je kakovostna, a deluje manj elegantno kot preostali deli armaturne plošče, zato pa na vrhu gosti velik barvni zaslon in v osrčju (za sodobne razmere) veliko gumbov.

Lahko bi rekli, da sistem MMI z množico gumbov in stikal (pobranih iz A8) ni v koraku s trenutnimi modnimi trendi, a ni me sram priznati, da nimam nič proti temu, dokler so stikala in gumbi logično razporejeni, pregledni in všečni. In v Audiju A4 so taki, predvsem po zaslugi preprostega sistema MMI. Prek vrtljivega gumba proti vozniku obrnjene sredinske konzole (dober dan, BMW) upravljamo nastavitve avtomobila (delovanje parkirnih tipal, možnost zaklepanja med vožnjo, čas osvetlitve zunanjosti, prikaz priporočene prestave . . ) in radio, seveda pa lahko radio upravljamo tudi prek tipk na volanskem obroču.

Na žalost je vse našteto na seznamu dodatne opreme. Navdušijo pa merilniki ? tako z grafiko (asimetričen merilnik hitrosti) kot tudi z osvetlitvijo (bele številčnice, rdeče igle). In ko dodamo še rdečo podlago pod številnimi gumbi na sredinski konzoli, dobimo všečno nočno podobo, ki spominja na kokpit manjšega letala.

Novi Audi A4 je veliko več kot le prednje LED-diode, ki postajajo razpoznaven obraz sodobnih Audijev. Verjamemo pa, da je prav zaradi njih ? saj bi jih kar naprej gledal in občudoval ? težko opaziti druge značilnosti novinca. Pazite, da tudi vas ne začarajo!

Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič

Iz oči v oči

Dušan Lukič: Konja, ki zmaguje, se ne menja, prvi pregovor, in pri Audiju ga očitno poznajo. Zato je novi A4 sicer oblikovno svež in napreden, a zelo očitno še vedno A4. Zato je notranjost drugačna, a po svoje enaka kot pri predhodniku. In zato ima tale še vedno oznako 2.0 TDI, a gre v resnici za povsem nov motor s sistemom skupnega voda. Prav ta motor je največji skok naprej za A4. Iz sicer korektne, a motorno neuglajene in glasne limuzine se je vrnil na raven, na kakršni je bil ob začetku svoje (in ljudske dizelske) dobe. Prestiž za zmerno ceno, skratka.

Mitja Reven: Še dobro, da ima zanimive in oblikovno drugačne prednje LED-luči, sicer bi ga na prvi pogled lahko zamenjal z A5, s katerim si deli kar nekaj tehnike. Sicer pa je vse drugo po pričakovanjih: če niso previdni, se lahko zadaj sedečim, še vedno pripeti, da pri vstopanju z glavo udarijo v streho. Je pa ta A4 bolj prostoren, napredoval je na področju vodljivosti, motor je sodobnejši, znotraj pa je dovolj prestižen in inovativen, da ga čutiš kot novega. Konec koncev tudi naziv avtomobila leta nekaj pomeni.