Test: Audi A5 2.0 TDI Sport

Zanimivo, avto ni navdušil zgolj kupcev, temveč so bili nad njim odkrito navdušeni tudi njegovi snovalci, vključno z vodjem oblikovanja, Walterjem de Silvo, ki je za A5 dejal, da je eden izmed najlepših, kar jih je kdaj ustvaril.

In ko te šef zadolži za stvaritev nove generacije, ti pa veš, da je to njegov najljubši avtomobil, ti je takoj jasno, da te čaka peklenska naloga. Tudi zato (ali pa predvsem zato) se njegova oblika ni pretirano spremenila. Zanjo so bili zadolženi kar trije hišni oblikovalci, ki so zmagali na nekakšnem hišnem natečaju. Zmaga jih je seveda razveselila, hkrati pa prinesla ogromno odgovornosti. Še pred začetkom dela so se namreč morali odločiti, kako bodo ravnali z oblikovalsko ikono – delati z njo v rokavicah in jo zgolj malenkostno spremeniti ali vseeno tvegati in ustvariti nov in svež avtomobil?

Čeprav fantje pravijo, da so se odločili za nov avto, je jasno, da si niso drznili pretirano spremeniti šefovega priljubljenega avtomobila. Tako so ohranili predvsem bistvo prvotnega avtomobila, vključno z všečno bočno linijo. Zadnjo so pravzaprav še izdatno okrepili, s čimer so poudarili športni videz avtomobila, a v praksi poskrbeli za rahlo težavo. Namreč, širša bočna linija se na zadku konča ravno v višini vzvratnih ogledal, s tem pa je malenkostno moten pogled nazaj. A težava nastopi zgolj pri parkiranju nazaj, ko bi voznik verjetno v ogledalu vseeno raje videl manj avtomobila in več okolice. Seveda pa je za take stvari poskrbljeno drugače. Tudi v testnem avtu je bilo, in sicer z dodatno opremo v obliki kamere, ki spremlja vožnjo nazaj, in parkirnih tipal, ki zvočno opozarjajo, kako daleč stoji ovira. Tako se z nekaj vaje še tako nespreten voznik hitro privadi širšega zadka, če je strah še vedno prisoten, pa pri Audiju navsezadnje prodajajo tudi sistem za samodejno parkiranje.

Po drugi strani Audi A5 ponuja nekaj, česar ne more popraviti noben sistem. Lepota in všečnost trivratnega avtomobila imata seveda slabo stran. Dolga vrata so, ko so zaprta, izjemno lepa in sovpadajo s kupejevsko podobo avtomobila, a ko želi voznik na ozkem parkirišču izstopiti, lahko hitro nastane težava ali celo praska, bodisi na Audiju A5 ali na sosednjem avtomobilu. Rešitev je seveda različica Sportback, ki se baha z dodatnim parom vrat zadaj, pri čemer so seveda tudi sprednja precej krajša, posledično pa sta olajšana dostop in izstop iz avtomobila.

V notranjosti je novi Audi A5 bolj ko ne manjši Audi A4 v najboljši izvedbi. Že osnovna različica je lepša in bolje založena, v testnem avtu pa je za to poskrbela še dodatna oprema. Je že tako (v svetu premium avtomobilov pa še toliko bolj), da je počutje odvisno predvsem od tega, koliko dodatnih evrov kupec nameni olepšanju notranjosti. Spisek dodatne opreme testnega Audija ni bil kratek, posledično je bilo dobro počutje v notranjosti zagotovljeno. Jasno se je s tem dvignila tudi končna cena avtomobila. A Audi A5 je premium avto, to pa seveda pomeni, da ni namenjen vsakomur. In pravzaprav je tako tudi prav. Ne nazadnje tisti, ki si takega avta ne more privoščiti, niti ni upravičen, da ga označuje kot predragega.

A testni A5 ni navdušil samo z obliko in notranjostjo. Pomemben del celote je tudi motor. Čeprav gre pravzaprav za osnovno izbiro (šibkejši dizelski motor bo na voljo proti koncu leta), dvolitrski motor prepriča. Pa zasluge pravzaprav niso le njegove, saj navduši tako z odzivnostjo, porabo in zmogljivostjo kot z glasnostjo delovanja. Jasno, za zadnje ima največ zaslug zvočna zaščita motorja in še posebej potniške kabine. Tako lahko po Audiju A4 brez težav tudi A5 označimo za enega od najtišjih in voznikovim ušesom najbolj prijaznih avtomobilov. Med speljevanjem in odločnejšim pospeševanjem se motor seveda sliši, med običajno vožnjo pa ni o njem ne duha ne sluha. Za utečeno delovanje je zaslužen tudi rahlo prenovljeni sedemstopenjski samodejni menjalnik, ki deluje dobro in predvsem v primerjavi z nekaterimi svojimi starejšimi brati ne cuka pri speljevanju. Da med vožnjo dela dobro, pa tako ali tako nikoli ni bilo sporno. Dodatna dobrodošla funkcija menjalnika je jadranje, ki se vključi takrat, ko voznik odmakne nogo s plina, seveda pa ima izbran tudi Eco način vožnje. Zadnje doprinese k manjši porabi goriva, pa čeprav tudi sicer poraba goriva ni sporna. Testni Audi A5 je povprečju porabil zgolj malenkost več kot šest litrov za 100 prevoženih kilometrov, še bolj pa se je izkazal na našem normnem krogu, kjer je za natanko 100 kilometrov zadostovalo že 4,4 litre dizelskega goriva.

Seveda se A5 že zaradi svoje oblike spogleduje tudi s hitro vožnjo. Po zaslugi športnega paketa S line, vključno z dobrim in prilagodljivim podvozjem (morda za običajno vožnjo rahlo pretrdim), se testni avto hitreje prevoženih ovinkov ni bal, prav nasprotno – podvozje je bilo dovolj učinkovito, da se je Audi A5 tudi med hitro vožnjo počutil kot riba v vodi.

Ni kaj, Audi A5 tudi v drugi generaciji navdušuje. Morda bo nepoučen opazovalec nad njegovo premalo drugačno obliko razočaran, zagotovo pa ne bo nad vsem drugim, kar avto ponuja. Tako petica še naprej ostaja pravi predstavnik razreda Gran Turismo, pri čemer se je z njim mogoče voziti tako hitro kot tudi umirjeno in elegantno. Tega pa večina njegovih, tudi dražjih tekmecev, ni sposobnih.

besedilo: Sebastjan Plevnjak
foto: Saša Kapetanovič