Audi RS4

Hm, gospodje, ekskluzivnost tega avtomobila sili v optimizem! In poreklo zagotavlja, da se Eres Štirici leta ne poznajo.

Skoraj prepričan sem, da marsikateri lastnik tega avtomobila ne bo nikoli vedel, kaj kroti. RS4 zmore 280 kilovatov oziroma 380 konjskih moči, to pa je že na (spodnjem) robu Ferrarijev in krepko več, kot lahko ponudi marsikateri Porsche. RS4 ima potem še odličen štirikolesni pogon in vsemu prirejeno podvozje. Si lahko mislite, kje so fizikalne meje tega avtomobila?

RS4 je sicer cenejši od Ferrarijev in od marsikaterega Por- scheja, ampak je hkrati tudi presneto drag Audi; le še nekaj je dražjih. In ravno to dvoje, se pravi, da je Audi in da je hudičevo drag, mu bo (ali bolje: mu je že) ustvarilo tak sloves, da se ljudem ob pogledu nanj cedijo sline. No, da je svet zgrajen nepravično, pove tudi dejstvo, da bo takle RS4 imelo le nekaj odstotkov tistih, ki si ga želijo.

Moč in tehnika omogočata temu Audiju vrhunske zmogljivosti. Moč: za hitrost. In tehnika: za odrivanje fizikalnih mej tudi tam, kjer si je to že težko predstavljati. Ni težko sesti v RS4 in ga pognati do 250 kilometrov na uro; to si je treba le drzniti.

Veliko veliko teže je RS4 zapeljati pri kakih 150 kilometrih na uro v spolzek ovinek tako, da si za še dodatne kilometre na uro pomagate z drsenjem celotnega avtomobila, z odločnim pritiskom na stopalko plina, potem z rahlim, nadzorovanim odvzemanjem in dodajanjem plina, da malce z volanskim obročem, malce pa z oddrsavanjem zadka krmilite avtomobil skozi ovinek. Če le za malenkost pogrešite: zbogom 16 milijonov tolarjev in dober dan zavarovalnice. Najmanj to.

RS4 je hudič! Že tradicionalno težak nos (kot pri večini Audijev) bo na dobrem asfaltu v breme; avtomobil bo silil prek prednjih koles, zadnja ne bodo hotela oddrsniti (dober oprijem), volana bo »zmanjkalo«, pritisk na stopalko plina bo stvari le poslabšal in videti bo, kot da je porabljenih 16 milijončkov napačno investiranih. Ampak! Na dobri podlagi je (skoraj) vsak avtomobil lahko hiter. RS4 se dokazuje drugod, tam, kjer stik med gumo in podlago počasi pričenja slabeti; bolj ko slabi, več lahko RS4 ponudi.

Kdor ve, da zna, bo prav v takšnih primerih izklopil serijski ESP, ampak natanko takrat velja vso, prav vso pozornost posvetiti vožnji. Nič klepetanja, nič polaganja roke dami na razgaljena kolena. Sicer pa: ne jemljite dame v takšnem primeru s seboj; impresionirajte jo kako drugače. Recimo s cvetjem.

Torej: RS4, spolzek asfalt, makadam in velike hitrosti. Stoodstotna pozornost na cesti. Volan: natančen, neposreden. Menjalnik: uh, Audi, tu bo treba še precej razvoja; počasen, neodločni gibi. Dobro je vedeti, da vas v kritičnih trenutkih ne zmede. Stopalke: za moj okus so predaleč, čeprav sedim blizu armaturni plošči. In sklopka ni le športno, ampak kar dirkaško trda. Dobro je vedeti!

Naprej! Sedeži: odličen oprijem, prijetno usnje. Ko avtomobil stoji, velja pogledati njihove detajle, pa ne številnih možnosti električne in ročne nastavitve (tudi dolžina sedalnega dela), ampak štiri napise Recaro in RS4. Diskretno.

Ej, če Nemec priseže na italijansko robo, potem je ta gotovo zares dobra.

Če vas bog, oče ali kdorkoli drug z debelo denarnico posadi v RS4, upajte, da se ne boste pomotoma znašli v položaju drsenja avtomobila. Takrat tudi nagonski refleksi lahko storijo le slabo. Karkoli počnete, ko je avtomobil glede na trajektorijo poti postavljen postrani, počnite počasi, z razmislekom (čeprav zanj ni prav dosti časa in edina rešitev je, da stvari veste že vnaprej), predvsem pa vedite, da je pri teh hitrostih zavora povsem napačna rešitev. Kvečjemu najskrajnejša.

RS4 ima, če izberete pravo prestavo (in hudo upam, da jo pri taki vožnji tudi izberete), dolgo vsaj 400 njutnmetrov navora, prav ves čas pa vsa štiri kolesa v pogonu, če je tako treba. Zatorej: menjalnik v pravo prestavo, pogumno po plinu, volan v pravo smer (dobra vila, daj, da bo vselej »dovolj volana«) in oči odprte, možgane pa na 100 odstotkov moči. Stvari postanejo z vajo zelo zabavne . .

Hej, občutek imam, da mislite, da preveč dramatiziram? No, potem najbrž še niste izkusili 280 kilovatov na štirih pogonskih kolesih in norca za volanskim obročem . .

Seveda, RS4 lahko povsem mirno vozite tudi počasi, po ravnem, po suhem, po dobrem asfaltu. Potem se počasi privajate na pomirjajočo tišino v njem, na zanesljivost med vodenjem, nad občutkom varnosti in - nenadoma - spoznate, da kazalček na merilniku hitrosti leze proti 250. Ups! OK, že res, da prej ravna tudi avtomobilska cesta postane nenadoma ovinkasta, a če ne bi pogledali na merilnik hitrosti, ne bi zganjali panike.

Le »parkirani« avtomobili bi vas motili tam na voznem pasu. Dobra vila, ne daj, da takrat kdo pri že skoraj pregrešnih 130 kilometrih na uro počasi pogleda v vzvratno ogledalo (ali pa tudi ne), se spet počasi zazre predse, vklopi leve utripalke, zasuče volanski obroč v levo in . .

Ja, sreča, da RS4 še bolje kot pospešuje zavira. Spredaj sta koluta premera 360 milimetrov, ki skoraj povsem zapolnita praznini za 18-palčnim platiščem, in ko skočite po stopalki zavore, je zares dobro, da so v avtomobilu vsi čvrsto pripeti; sicer si brez najmanjšega dvoma upam trditi, da nihče ne bi ostal na svojem sedežu. Tudi če tak- šno vajo zaviranja z največjih hitrosti ponovite večkrat zapored, ne boste opazili bistvene spremembe pri pojemkih, le zavore bodo postale nekoliko bolj sli- šne. Ko tako spoznavate RS4, počasi pridete do povsem preproste resnice: da je RS4 tako varen, da je že nevaren.

A to še ni vse. Recimo da spretni prodajalec oceni, da si ta avtomobil želite, da zmorete zanj zahtevano vsoto in da vas le slaba vest ali morda huda gospa doma odvračata od nakupa. Zdaj vas posede na sovozniški sedež in odpelje.

Prvi šok: pri 80 kilometrih na uro pretakne v 6. prestavo, vam pokaže števec vrtljajev, kjer je kazalec pri številki 1800, in vam razloži, da se motor vrti do 7000 vrtljajev. Drugi šok: ko počasi pospeši do 250 kilometrov na uro (na merilniku), pretakne v 6. prestavo in pohodi plin - RS4 še kar močno vleče! Zdaj je najbrž dovolj; s tresočo se roko napišete ček, medtem prodajalec upočasni, vi ček odložite na armaturno ploščo, pospravite knjižico in pisala, potem pa voznik pohodi plin. Tretji šok: sežete proti čeku, da bi ga prijeli, a verjemite, da ga vse do 250 kilometrov na uro ne boste mogli doseči; pospešek vas bo nabil na sedež in papir bo počasi padel k vašim nogam . .

Ja, tako tisti, ki si ga lahko privoščijo. Drugi bodo morali biti zadovoljni s tem, da ga bodo videli. Novica dneva: »Ej, a veš, da sem videl RS4! « »Ne se hecat, a res? « In tako naprej. Tale testni je bil lepe, mišje sive kovinske barve, s temnimi šipami in napihnjen kot dirkalniki za DTM ali BTCC. Kaj naredijo znižano podvozje, razširjeni blatniki, plastične obrobe ter širši odbijači pa velika kolesa in široke gume!

Tale Audi vznemirja še z motno črnim satovjem (ki je zadaj samo za okras, sicer pa je iz čisto navadne plastike, da se ne boste spraševali, kakšen material je to) in z agresivnimi platišči. Izdelek, ki bi ga bilo lepo imeti tudi v dnevni sobi.

Pa ne le za gledanje; avdiosistem je odličen, da bi lahko za prvo silo služil kot hišni »hi-end« sistem, in klimatska naprava bi brez dvoma zmogla ohladiti tudi manjšo dnevno sobo. In če vam je še premalo gledanja: vedno je lepo videti merilnike hitrosti s skalo do 320 kilometrov na uro, ki tam niso le zaradi lepšega, in motor, ki ga zaznamujejo sesalni sistem v obliki črke lambda, srebrno-črna barvna kombinacija in drobni vložki karbona, ki zadevo povzdignejo na športno raven.

Vse, ki nimate dovolj denarčkov za ta Audi, naj potolažim: po dveh tednih vožnje smo ugotovili dve stvari. Prva je ta, da je z RS4 mogoče prehitevati tako kot z dizlom - z eno prestavo više. In druga je ta, da je posoda za gorivo krepko premajhna.

Tudi vse one, ki vam proračun dovoljuje nakup, pa omahujete, naj potolažim: ne ozirajte se na zgornji odstavek. RS4 je prekleto dober avtomobil. Brez oklevanja svetujem nakup. Vam prepuščam le drobno presojico: ali je vreden zahtevanega zneska ali ne. Ampak saj to so le malenkosti, ne?

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik