BMW 120d

Toda stvari so postale še izrazitejše: BMW je še povečal imidž, kar je skupaj z vgrajeno tehniko pomenilo tudi vse dražje vstopnice v klub lastnikov (novih) vozil BMW. Tudi zato so v Münchnu ’izumili’ serijo 1. Pa vseeno in le za osvežitev spomina: ni treba prav veliko označevati na seznamu dodatne opreme, da za 120d plačate 10 milijonov.

Tale, k sreči, ne stane toliko, pa vseeno ne dela sramote svojemu imenu. Zunaj je tako in tako Enka vedno Enka, znotraj pa – čeprav nima usnja na sedežih – že v prvem trenutku dobite občutek, da so materiali zelo kakovostni. Čeprav se zdi sedežna tkanina posebej v vročih dneh (pre)groba za kožo.

Enka, ki mora teoretično tekmovati s tehnično povsem drugačnimi, predvsem pa načelno bistveno cenejšimi avtomobili spodnjega srednjega razreda, je res nekaj posebnega – zaradi pogonske zasnove. Motor spredaj, pogon zadaj. Podobnega ni. Tudi bati se takšne zasnove ni več treba, saj lahko mirno zaupate podvozju, gumam in stabilizacijski elektroniki, ki so ’krivi’, da Enko lahko pelje tudi tisti, ki je pravkar in komaj opravil vozniški izpit po 47 učnih urah vožnje.

Lepa stran Enke je, da ima odlično nastavljivost položaja za volanom (z verjetno največjim odmikom sedeža od obroča), da ima odlične stopalke, da je lahkotno vodljiv, da ima odličen volan in da lahko stabilizacijsko elektroniko izklopite. Če je spredaj takšen dvolitrski turbodizel, bo na kolesih tudi dovolj navora za igre z zadkom. Enakega med tekmeci še vedno ni.

Kljub ceni in prav zaradi nje pa velja pogledati uporabniško stran skupaj z opremo, za katero seveda ni nujno, da jo izberete prav takšno. Vsiljuje se namreč primerjava dobro – slabo, ali bolje rečeno dobro – ’khm’. Na primer: dobro je samodejno osvetljevanje obeh notranjih kozmetičnih ogledalc in dober je samodejni pomik vseh štirih šip v obeh smereh, khm pa je premalo predalov za drobnarije in to, da zadnjim potnikom niso namenili prostora za pločevinke.

Dobra je samodejna klimatska naprava, ki zares učinkovito hladi, khm pa je to, da je treba v njeno samodejnost prepogosto posegati za ugodno počutje. Dobra je notranja osvetlitev vključno s štirimi bralnimi lučkami in z osvetlitvijo k nogam spredaj, khm pa sta trda hrbta sedežev (kolena zadnjih potnikov! ! ) in dejstvo, da tam ni žepov. Dobro je, da je v zadnjem naslonjalu luknja za smuči, khm pa je, da tam ni (sredinske) komolčne opore.

Dobro je preprosto tretjinsko podiranje zadnjega naslonjala in dobra je ravna dobljena površina, khm pa je, da je ta precej visoka, saj sedalni del ostane na svojem mestu. Dobra je samodejna zatemnitev notranjega vzvratnega ogledala in dobro je, da ima tipalo za dež, khm pa je to, da deluje opozorilo za odprta vrata šele, ko se avtomobil premika, in da niti prednja varnostna pasova . . nista nastavljiva po višini.

Še vedno zagreti? Verjamem, da kljub vsem ’khmjem’ to ni težko. Že zato, ker je kljub vsemu to pravi BMW in ker je ravno na robu tistega, čemur še lahko rečemo pogojno dosegljiv. Ampak, jasno, ne vsakomur.

Vinko Kernc

Foto: Vinko Kernc