BMW 120d paket M

Če ste torej iz te skupine, je 120d smotrn nakup; pa ne (le) zaradi zmerne porabe goriva, temveč zaradi prijaznega motorja z veliko navora na eni in zaradi (upoštevaje tudi krepko zmogljivejše, šestvaljne različice) še sprejemljive cene na drugi strani.

Z njim se lahko peljete že zelo dinamično, tudi športno, in to pri zmernih motornih vrtljajih, enako velike bencinske stroje pa je treba za enak učinek precej bolj priganjati. Motor že kaže znake starosti: pri zagonu se ročica menjalnika krepko strese pa tudi sicer v prostem teku v notranjost zaide precej prepoznavnega trušča (ki sicer ni glasen) in tresljajev, ki sicer niso fizično moteči. Lahko pa koga motijo kar tako, ob misli na ceno tega avtomobila.

Ne glede na motor je preostala mehanika dobra do odlična: z ročnim menjalnikom še vedno ni posebne sreče (zelo trdi gibi ročice, dokaj slaba povratna informacija vklopa), je pa podvozje vrhunsko – od volana do vodenja koles.

Razmerje kolotekov, medosne razdalje in (razporeditve) mase je sicer manj ugodno kot pri seriji 3 (in še manj kot pri 5), kar pomeni, da je pri oddrsavanju zadka Enka precej nemirna in da se odziva sunkovito (kar zahteva hitre reakcije na volanu), a to si kupec pač že v osnovi zaželi. Ni pa seveda nujno izklopiti stabilizacijske elektronike, saj v tem primeru vseh teh 'težav' ni.

Se pa podvozje ne izkaže le z odlično lego na cesti – neravnine precej dobro blaži, a se karoserija v (hitrih) ovinkih ne nagiba.

Ko smo že v fazi nakupa, se splača povprašati tudi po paketu M, pa ne zaradi zunanjih športnih dodatkov; zelo dober je pri tem volanski obroč (nevsiljivo odlično športen) pa tudi sedeža z električno nastavljivim delom bočne opore (stiskanje v bokih) in z ročno nastavljivim sedalnim delom (v dolžino) ne pustita neizpolnjenih želja in zahtev voznikov. In njihovih (zunanjih) mer.

Če pa niste iz te skupine, se pravi, če bi radi le drag, prestižen (družinski) avtomobil tega razreda, morda Enka ni najboljša izbira. Če se sprijaznite z videzom (in pri tem z oblikovno 'posiljenim' drugim parom bočnih vrat), boste ugotovili, da je izjemno slabo pregleden nazaj (majhni zunanji ogledali, mrtvi koti, majhna zadnja šipa – bog ne daj, da še kdo sedi zadaj), da ima slabo učinkovite predale (no, vsaj večino), da ima malo drugotnih podatkov (ni merilnika hladilne tekočine, skop potovalni računalnik, prostorsko stisnjeni podatki), da je na zadnji klopi izjemno malo prostora in da se prtljažnik poveča le s podiranjem naslonjala zadnje klopi. Večina velikostnih tekmecev je v naštetem precej uporabnejša.

Toda BMW je le – BMW. Od zasnove, materialov in izdelave notranjosti pa do modro-belega znaka na motornem pokrovu. In, jasno, z zadnjim pogonom. In to dobrim.

Vinko Kernc, foto: Saša Kapetanovič