Bo Megane leta 2031 legenda?

Kaj dela Katro tako prikupno in legendarno? So to spomini na izlete v Kranjsko Goro in na Lošinj, njena množičnost ali vendarle uporabnost mini enoprostorskega mehkoterenskega tovornjačka?

Bo Megane leta 2031 legenda? (foto: Aleš Pavletič, arhiv AM) Aleš Pavletič, arhiv AM
25. 10. 2011

Kaj je pravzaprav tisto, kar ljubitelji starodobnih avtomobilov cenijo kot dušo?

Gotovo ste že slišali, da se novi avtomobili lepo vozijo, so zmogljivi in varni, ampak so brez duše ... Gre izključno za nostalgijo po (starih, dobrih) časih, ki jih ni več, ali so takratni ustvarjalci resnično znali ustvariti avtomobil, ki je šoferju prirasel k srcu na bolj človeški način? Je morda za 'brezčutnost' današnjih vozil kriva elektronika, ki voznika okrade prvinskega dojemanja in upravljanja tehnike? Vprašanj sto, odgovorov vsaj še enkrat toliko. Pot do razkritja nas je s Katro vodila do domače Obale in nato v Žiri.

Med romantičnim izletom smo posneli video, v katerem smo ugotavljali, česa vsega Katra nima. Ogrevanih sedežev s spominsko funkcijo, zračnih blazin in zaves, električno pomičnega strešnega okna, stabilizacijskega sistema, usnjenih sedežev …

Sporočilo se glasi: Kdor meni, da moramo pripeljati nazaj stare dobre čase, ne verjame v svetlo prihodnost. Dvoumno? Morda res, saj je z gorenjskega konca do morja brez najmanjših težav mogoče priti brez te več deset tisočakov vredne opreme in se ob tem zabavati še bolj, kot bi se med vožnjo z, na primer, limuzinskim Latitudom.

A če nas vprašate, ali bi se bili pripravljeni vsakodnevno prevažati z nevarno kanto brez klimatske naprave, udobnih sedežev in s hrupnim motorjem, je odgovor nikalen.

Toda niso vsi razvajeni kot mi (in pre­ostalih 97 odstotkov slovenskih voznikov). Jan Mlinar iz Žirov ima z bratom okoli 50 Renaultov Štiri. Številka niha, ker vsake toliko kakšno (ali več naenkrat) prodata in nato pod skedenj pripeljeta nove.

Fanta sta v starem Renoju odkrila podjetniško priložnost, saj jih obnavljata in prodajata, zlasti v tujino: v Anglijo, na Nizozemsko, Francijo, Italijo. Najbolj jih cenijo v Nemčiji, kjer so cene lepo ohranjenih primerljive s ceno novega Megana na fotografijah.

Megane z 1,6-litrskim bencincem v nosu se je ob svoji starejši sestri znašel za primerjavo, in ko smo k vožnji povabili Jana, ni bil nič kaj navdušen: »Novih avtomobilov ne maram, ker v njih ne slišiš motorja in ne čutiš, kaj se dogaja pod kolesi. Vse je mehko kot topla zaseka. Pa še kvarijo se bolj oziroma so bolj zapleteni za servisiranje.« Vozi se izključno s Katro oziroma z več njimi; tudi do Francije, če je treba.

Je 20 let star avtomobil lahko uporaben vsak dan? Je. So avtomobili danes boljši? So. Bo Megane čez dve desetletji legenda, kot je danes Katra? Ne.

O Renaultu 4 smo zapisali:

  • R 4 TL Special je edina Katra, ki jo je trenutno mogoče kupiti. Dobavni rok: 40 dni.
  • Po 7.500 prevoženih kilometrih smo izmerili povprečno porabo 8,3 litra goriva na 100 kilometrov, kar je za pol litra manj kot med prvo etapo supertesta izpred treh let.
  • In še drobno veselje: brisalnika se, ko ju voznik izklopi, samodejno vrneta v izhodiščni položaj.
  • To je okreten in varen avto, da ga je mogoče brez skrbi za varnost priganjati skozi ovinke.
  • Prečno nagibanje je le za strah – Renault 4 ima za svoj avtomobilski razred zelo dobro lego na cesti.

(Avto magazin 9/1977, Martin Česenj)

Iz oči v oči

Matjaž Tomažič

Še pred slabimi 15 leti, ko sem še gulil srednješolske klopi, je Katrca za dijaški žep veljala za povsem spodoben avto. Danes sošolkam, ki so prav toliko starejše kot ta Katra, ne upam reči, da so za odpis. Zakaj bi bilo potem kaj narobe s Katro?

S porabo okoli pet litrov in z osnovnim setom orodja smo si z njo upali na konec sveta. Kaj vse ji danes manjka v primerjavi s sodobnim avtomobilom, sploh ni pomembno, dejstvo je, da je to eden najboljših Renaultov vseh časov. Pogrešam njo in njej podobne.

Aljoša Mrak

Ni me sram priznati, v bistvu sem kar ponosen, da je bil moj prvi avtomobil Renault 4 – in to 850-kubični TL s pripisom S kot Special. Bil je idealen študentski avtomobil, ki sem ga podedoval od skrbnega očeta (iz njegovih rok je odšel lepši kot iz tovarne) in starejšega brata (ki ga je takrat že v Ljubljani pošteno 'pobuškal').

Spomini so večinoma lepi: tako nezahtevnega avtomobila glede vzdrževanja nisem nikoli imel, zelo verjetno pa ga tudi ne bom več dočakal. Med vožnjo se najbolj spomnim mraza in nenormalne orositve stekel.

Ne glede na slabo zračenje je vedno pihalo in pozimi ni bilo najbolj prijetno, po drugi strani pa si moral imeti pred sovoznikom zataknjeno viledo z držalom, da si lahko sproti odstranjeval vlago. Pozimi pa led, tudi (ali predvsem!) z notranje strani!

Vendar pa se mi je zataknjena vileda v odprtem predalniku zdela tako samoumevna, kot bi danes govorili o klimatski napravi ali ABS-u v novi kočiji. Štoparke se niso nikoli pritoževale, čeprav sem kakšen ovinek odpeljal tako, da so zaradi nagibanja videle asfalt kar skozi stranski okni. Ali sem naredil nanje kakšen (dober) vtis, pa nisem preveč prepričan.

Na koncu sem jo s težkim srcem (in z žuljavimi rokami, saj jo je plug čisto zabil s snegom) dal na odpad. Kakorkoli obračamo, je bil moj prvi avtomobil in bil je res dober, zato sem ga imel nadvse rad. S pomanjkljivostmi vred! Le zaleteti se nisi smel, ker je takoj razpadel.

Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič, arhiv AM

Značke: