Cadillac Escalade 6.2 V8 Automatic Sport Luxury

Ampak tale ‘kid’ je očitno iz generacije ‘Galofag’, saj – če sprva pustim videz ob strani – mersko precej prekaša večino tistega, kar se na naših cestah obravnava kot osebni prevoz. Čelni pogled razkrije skoraj kvadratno razmerje med širino in višino, ki merita okroglo dva metra. Več kot pet dolžinskih metrov in skoraj trimetrsko medosje dokončajo popoln celotni vtis: zdi se, da je znotraj naštetih mer zrisan skladno. Če k temu prištejete še videz, dobite celotno sliko: to ne more biti nič drugega kot Cadillac – vsaj zaradi navpičnih prednjih in zadnjih luči, če že ne zaradi značilne maske na nosu in znaka na njej.

Okej, Escalade je terenec – zaradi kombijevske karoserije čvrstega videza in z močno dvignjenim trebuhom, zaradi dolgih gibov koles (in zato zaradi precejšnje oddaljenosti koles od karoserije), navsezadnje pa tudi zaradi štirikolesnega pogona. A je treba vedeti, da tam, od koder prihaja, imajo terence za precej drugače. Še bolj kot v Evropi terenci tam ne vidijo terena, v najslabšem primeru pod gumami začutijo blatno cesto od asfalta do lesene koče sredi gozda. Če zapišem, da se v 99, 99 odstotka vozijo po asfaltu, se nisem dosti zmotil.

Zato je Escalade povsem prirejen asfaltu. Morda je težko verjeti, a z voznimi lastnostmi še zdaleč ni tipični američan. Karoserija se v ovinkih le malo nagiba in občutek izpod koles na volanu je, upoštevaje terensko tehnično izhodišče ter predvsem gume, zelo dober; voznik z občutkom bo zlahka zaznal trenutek, ko katera od gum zdrsne. Kljub temu pa podvozje odlično blaži neravnine; udarna jama ali izboklina bo voznika le težko presenetila.

Tu do izraza pride zelo dober pogon; na spolzkem oziroma v trenutku, ko zaradi pogona gume ne zmorejo več oprijema s podlago, celotne 2, 7 tone zdrsne naenkrat, kar pa še zdaleč ni kritično. Zadeva je namreč s plinom ter z volanom (in v skrajni sili z zavorami) zlahka nadzirljiva. Dobro je le, da se voznik ves čas zaveda skupne mase, saj verjetno niti najmanj ni prijetno, če se te 2, 7 tone odpravi svojo pot. In ne glede na naše izmerjene meritve najkrajše zavorne poti velja, da zavore kljub (za zavore neugodni) samodejnosti menjalnika in ob večkratnem zaporednem zaviranju po klancu navzdol ustavljajo z lahkoto in brez zaznavnega pregrevanja.

Tudi občutek na stopalki je zelo dober, z veliko mero povratne informacije (spet: kljub samodejnemu menjalniku) in z zlahka nadzirljivim doziranjem zavorne sile. Do tule se bere, kot bi bil Escalade zelo dober evropski izdelek. Ampak res zelo dober.

Če izvzamemo kak AMG in podobne ekstreme, pa je Escaladov motor prostorninsko zelo tipično ameriški: osem valjev, 6, 2 litra, več kot deset centimetrov premera batov in skoraj toliko dolg njihov gib! V prostem teku, pri 600 vrtljajih v minuti gode kot večji gliser in takoj osvoji ljubitelja avtomobilizma. Vedno, hladen in topel, steče takoj in se kljub svoji mogočnosti zlahka zavrti do 5.800 vrtljajev v minuti, ko elektronika prekine vžig. V vsakem trenutku streže z dovolj navora oziroma moči, da se voznik nikoli ne čuti prikrajšanega za zmogljivosti. Kdo ve, kakšni bi bili občutki, če ne bi bilo vgrajene hitrostne blokade: uradno pri 170, po merilniku pa pri 183 kilometrih na uro. Niti podvozje niti motor v tistem trenutku še zdaleč ne kažeta svojih mejnih sposobnosti. In če bi bilo pri motorju treba izpostaviti njegovo ‘lepše’ delovno območje, je to med 3.500 ter 4.500 vrtljaji; natanko vmes se počuti daleč najbolje.

Samodejni menjalnik je nekje med tipično ameriškim in tipično evropskim izdelkom. V njem je šest prestav, a voznik zaradi odličnosti motorja verjetno ne bi opazil, če bi jih bilo le pet. Dodatnih programov pretikanja (zima, šport) nima, ima pa program za vleko prikolice, uboga na ukaze obvolanske ročice (desno, seveda), v samodejnem načinu pusti motorju, da se vrti do 5.400 vrtljajev v minuti, pusti se tudi ročno pretikati, pri pretikanju je zadosti hiter in pri tem avtomobil ne cuka, le pri do konca pohojenem plinu je (pre)počasen, zlasti če mora pretakniti več kot le prestavo navzdol. V takšnih primerih je dobro pretikati ročno, tako kot takrat, ko se želi voznik poigrati s sabo in z ovinki – slišati bo morda neverjetno, a kljub petim metrom in 2, 7 tone se Escalade prav lahkotno vozi skozi še tako ostre ovinke, ker je okreten in lahkotno vodljiv. Seveda do točke, ko postane zanj pretesno. Recimo na vzponu na Vršič in ob hkratnem nasprotnem prometu.

Od tod dalje pa je Escalade bolj ali manj tipičen američan. Morda bi bilo pričakovati zmerno porabo goriva zelo optimistično, saj je treba litre in ‘konje’ pošteno nahraniti. Z zelo zmerno desno nogo se stroj lahko zadovolji s 17 litri bencina na 100 kilometrov, pri precejšnji teži desnega čevlja pa poraba hitro naraste na dobrih 26 litrov za isto pot. Sicer pa je razmišljanje o varčnosti v primeru Escalada nesmiselno; izkušnje kažejo, da kdor se vanj zagleda, si ga zaželi in si ga lahko privošči, ga preprosto kupi; njemu so bolj pomembni pojava, drugačnost, mere in prepoznavnost. Tu mu ni para.

Sledi poglavje o tipičnem ameriškem pogledu na snovanje avtomobilov. Escalade je zelo velik tudi znotraj, a prostorsko dokaj slabo izkoriščen. Zaradi zajetne sredinske konzole z velikima predaloma v njej in zaradi precejšnjih komolčnih opor na prednjih vratih sta sedeža le povprečnih mer, njuni sedali pa sta dokaj izbočeni; še dobro, da nudita nekaj bočnega oprijema. Za sedežema sta še dve klopi v dveh vrstah, a čeprav je na njima šest varnostnih pasov, so vzglavniki le štirje.

Tudi dostop do tretje klopi ni idealen – imeli smo že priložnost preskusiti boljšega. V tretjinsko deljivi drugi in polovično deljivi tretji vrsti se naslonjali položita, nato pa se cel sedež prekucne; uporabna klasika, ki pa ne naredi ravnega dna. Z vsemi sedeži je tudi prtljažnik zadaj zelo majhen, je pa zato vselej dostopen tudi le skozi šipo zadnjih vrat in celotna zadnja vrata se odpirajo in zapirajo električno.

Toliko o prostoru. Začeto poglavje pa se še nadaljuje: notranji videz je sicer korekten, a ne navdušuje tako kot zunanji, predvsem pa daje vtis, da so snovalci več časa namenili občutku ‘naj se vidi razkošje’ kot obliki in ergonomiji. Zato je znotraj veliko prijetno mehke plastike, lesa (celo del volanskega obroča) in aluminija, zato se na analogno uro v soncu ne vidi najbolje, zato je tipka za ročno pretikanje na ročici menjalnika odročna, zato je gumb varnostnih utripalk nevarno na volanskem drogu za obročem, zato je upravljanje brisalnikov (leva obvolanska ročica) težavno, zato je težavno tudi upravljanje (skopega) potovalnega računalnika, zato je volanski obroč le po višini nastavljiv, zato sploh ni opore za levo nogo, zato je razlika v višini stopalke zavore in plina že nevarno velika in zato streže velik zaslon med merilnikoma z le enim podatkom hkrati.

Amerikanizacija pa v tem primeru postreže tudi z dobrimi in pripravnimi stvarmi: z enim gumbom lahko prižgete vse luči v avtomobilu, avdiosistem ima odličen zvok, stopalke so globinsko nastavljive (čeprav so žal pri tem bolj namenjene primikanju kot odmikanju), gretje sedežev ima možnost tudi gretja le naslonjala (tisti s hrbteničnimi težavami poznajo to prednost), sedeža sta tudi hlajena, ogrevana sta lahko tudi sedeža v drugi vrsti in ogrevan je lahko volanski obroč, na stropu nad drugo in tretjo vrsto so štiri nastavljive reže za zračenje oziroma gretje, pred drugo vrsto je na stropu odličen zaslon LCD (video DVD! ) in znotraj je, reci in piši, deset učinkovitih mest za pločevinke oziroma plastenke. Eno z drugim: v Escaladu ni težko živeti.

Morda je najboljši tisti občutek, ko se ustavite ob kakem Rangu ali Emelu, ki se zdita kot mladička pod vami. Morda šteje start, ko najprej tiščite zavoro, potem pa na hitro povsem pohodite plin; Escalade najprej za hip okleva, potem pa se skoraj izstreli z mesta. Morda šteje trenutek, ko dohitite počasnejši avtomobil in vas čez nekaj trenutkov voznik opazi, pa se zaveste, da je videl le ogromno masko motorja. Morda . .

Kdo ve, ljudje smo različni. Eno pa zagotovo drži: v naši redakciji temu Escaladu ni bilo dolgčas. Verjetno ni treba posebej razlagati, zakaj.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič

Iz oči v oči

Najprej razjasnimo pojme: SUV pomeni Sport Utility Vehicle, kar pa tale Escalade zagotovo ni. Je kvečjemu Utility Vehicle. Ker je tako ogromen in nabit z opremo, bi z lahkoto lahko imel svoj razred. Na primer MUV (Mega Utility Vehicle). Res je, da svet pozna še nekaj podobno velikih in dragih SUV-ov, ampak ne pozabimo, mega velika sta pri Escaladu tudi motor in poraba goriva. (Matevž Korošec)

Evropejec, ki obišče Ameriko, po navadi reče: Je za videti, živel pa tam ne bi. Nekaj podobnega bi lahko rekel za Escaleda: Impresionira, ga pa ne vidim v svoji garaži (tako ali tako ne gre noter). Escalade navduši dva čuta ? vid in sluh, s svojo podobo jemlje dih, osemvaljnik v nosu pa poskrbi za dneve grmenja. Če iščete druge kakovosti, se obrnite na konkurenco. Hmmm . . pa saj dostojnega tekmeca pravzaprav nima. (Saša Kapetanovič)

Kakšna tehnika se skriva pod kožo tega velikega američana, je pravzaprav nepomembno ? dovolj je vedeti, da motor premore osem valjev, da je menjalnik samodejen in da se avto pelje (če le ni ovinkov in športnih želja) povsem korektno. Bolj pomemben je občutek prostornosti in čvrstosti (pa čeprav je prostora za volanom premalo za višje voznike), udobje, ki ga nudi (z izjemno bogato opremo vred) in ne nazadnje mafijski zunanji videz, ki večino soudeležencev v prometu kar prisili, da vam naklonijo dovolj prostora. Nič čudnega torej, da je Escalade redni gost glasbenih videospotov pa tudi garaž tistih, ki z njimi služijo. (Dušan Lukič)