Chevrolet Captiva 2.0 VCDI LT High

Captiva s svojim imenom angleško govorečemu nehote vzbudi asociacije na ujetništvo. A še zdaleč ni tako slabo, kot se morda sprva sliši. Ravno nasprotno: Captiva je oblikovana in zasnovana s precejšnjo mero tradicionalnosti, se pravi tako, da ne dopušča veliko možnosti za razhajanje mnenj. Seveda vam je lahko všeč ali ne, lahko se vam znamka dopade ali ne, ampak če se otresete teh predsodkov, je Captiva dober avtomobil, ki po ničemer posebej ne izstopa.

Captiva je eden tistih Chevroletov, ki je pometel s preteklostjo oziroma z izvorom blagovne znamke Daewoo. Z malce domišljije bi lahko bil tisti čisto pravi, ameriški Chevrolet. Vsekakor pa niti najmanj ne spominja na stare, cenene južnokorejske izdelke, začenši z videzom in z izdelavo. Takole visoka, proporcionalno široka in ne predolga ter seveda z obliko karoserije (kombi) in z oddaljenostjo od tal daje nezmotljiv prvi vtis: Captiva je mehki terenec. V prepros­tem besedišču se uvršča nekam v sredino velikostne ponudbe – tako zunaj kot znotraj. Tam je prostora tudi za sedem sedežev, za tiste, ki pogosto prevažajo šest ljudi ali ki so le ponos natalitete, lahko pa si jo omislite tudi takole ‘klasično’, torej s petimi sedeži.

Pet sedežev pomeni, da je v zadku prtljažnik zajet­nih mer in smotrne oblike, tako da tistim petim, spredaj sedečim, omogočite s seboj vzeti tudi nekaj več prtljage; luknja meri v osnovi blizu 500 litrov, po zaslugi dobro zasnovane (tretjinsko deljive) zadnje klopi pa lahko oba dela zadnje klopi posamično ali skupaj z eno potezo in brez večje muke položite in luknjo povečate do končnih nekaj manj kot 1.600 litrov. Ugodno.

Od zunaj navznoter je Captiva zasnovana tako, da je njena oblika v celoti v službi uporabnika, kar sicer v avtomobilizmu (žal) ni pravilo. Če pogledujete za tovrstnimi terenci zato, da vanje sedate z lahkoto, ker je sedež nekje v višini zadnjice, boste s Captivo zadovoljni; če pa vam kdo ponudi kot dodatno opremo bočne cevne okrepitve, se raje lepo zahvalite. Zadovoljni boste tudi z višino sedenja in navsezadnje tudi z vožnjo, saj Captiva od voznika ne zahteva nikakršnih posebnih veščin – niti glede krmiljenja niti glede obvladovanja zunanjih mer. Priznamo pa, da bi zvočni parkirni pripomoček prišel prav.

Zgoraj omenjeni tradicionalizem se nanaša tudi na opremo. Lepo in praktično je imeti na sedežih usnje, marsikdo pa se ne bi branil samodejnega pomika šip (po tradiciji ‘neevropskih’ avtomobilov tudi pri Captivi sama zleze le voznikova šipa, in še to samo dol), že omenjene pomoči za parkiranje, rež za zračenje k zadnji klopi ali morda vsaj ene diferencialne zapore (kar sicer spada k poglavju o terenski vožnji). Ima pa takšna Captiva tempomat, veliko notranjih predalov, ločeno odpiranje šipe v zadnjih vratih, električno nastavljiv voznikov sedež, osvetljeni ogledalci v senčnikih in več kot le spodoben pasivni in aktivni varnostni paket.

Tudi z videzom je Captiva zelo previdna, prav tako od zunaj navznoter. Večina ljudi se nekako strinja, da je čedna, a nič več kot to. Nismo srečali nikogar, ki bi za njen videz uporabil grde besede, a tudi na kolena ni padel nihče. Za volanom je težko spregledati čedne, velike, pregledne in ‘čiste’ merilnike ter vse, kar je na armaturni plošči logično, jasno, uporabno. Če izvzamemo displej avdiosistema, ki je ponoči zelo podoben tistemu na vrhu armaturne plošče (klimatska naprava, potovalni računalnik, zunanja temperatura), podnevi pa je v nasprotju z njim slabo berljiv (močna svetloba), je ergonomija v celoti pohvalna. Takšna Captiva ponuja tudi zanimivo nastavitev vzglavnikov - s potiskom naprej v korakih nastavljate njegovo lego v vodoravni smeri, le namenskost tega je rahlo vprašljiva.

Čeprav je med tremi v osnovi ponujenimi motorji le eden (turbo)dizelski, je prav ta daleč najbolj smotrna izbira. In čeprav je Chevrolet del koncerna GM, ta pa pridno uporablja Fiatove turbodizle, jih v nobenem Chevroletu ne boste našli. Captiva ima ‘doma’ razvit turbodizel, ki je sicer dober, a za najsodobnejšimi podobnimi izdelki nekoliko zaostaja. Njegov značaj je namreč še iz prejšnje generacije: med 2.000 in 3.000 motornimi vrtljaji je nadvse prijazen, zmogljiv, tih in varčen, prej in potem pa je opazno manj prepričljiv. To je zaznavno pri speljevanju (dokler vrtljajev ne dvignete na slabih 2.000, je pri večjih obremenitvah težko speljevati) in pri pospeševanju z nizkih vrtljajev. Precej teh slabosti bi prikril menjalnik s šestimi prestavami; ta Captiva pa jih ima v menjalniku le pet.

Tako se med vožnjo zdi, da je prva prestava predolga (že omenjeno speljevanje), peta pa prekratka, saj se motor pri 160 kilometrih na uro vrti že s 4.000 vrtljaji v minuti, zlahka pa se igla merilnika pomakne do 4.600 vrtljajev v minuti (190 kilometrov na uro po merilniku); rdeče polje svari pred porabo in izrabo že pri 4.500 vrtljajih v minuti. Je pa res, da tudi zato v zadnji, torej peti prestavi vzponi ali druge obremenitve (več potnikov, prtljaga) tej Captivi ne predstavljajo večjih težav.

Bolj zahtevni vozniki bodo še najmanj srečni zaradi vozne dinamike. Že ročica menjalnika zahteva za vklop posamezne prestave precej večjo silo za zadnji del giba (pri tem poudarjam nenavadno razliko v potrebni velikosti sile znotraj posameznega giba, in ne samo velikost sile, potrebne za vklop), nič kaj športen ni tudi volan, ki je precej nenatančen in posreden. Kdor se bo lotil hitre vožnje skozi ovinke na dobrem asfaltu, bo nergal še čez nagibanje karoserije, saj je Captiva v osnovi tudi s podovzjem bolj naravnana na udobje. Je pa njen štirikolesni pogon zelo dober - pri slabšem oprijemu gum (spolzek asfalt, makadam) vliva dober občutek izpod koles, ki se kaže kot dobro sledenje karoserije voznikovim željam - in ne preveč ortodoksen. Tudi nadzorovani izleti zunaj urejenih cest utegnejo biti nezahtevni, predvsem pa v veliko veselje avanturističnih potnikov.

Takšna kaže Captiva zelo jasen obraz: želi biti nezahteven, a hkrati prijeten avtomobil za vsakdanjo rabo, za potovanja ali za krajše izlete. In ni nujno, da je pod kolesi urejena cesta. O kakšnem ujetništvu potnikov pri tem ni govora – z malce organiziranosti je bivanje v Captivi lahko zelo prijetno.

Vinko Kernc, foto: Vinko Kernc