Citroën C2 1.4i SX

Otroci so hvaležni in kritični: ne skrivajo čustev in ne znajo lagati. S C2 so si bili hitro blizu, ga vzeli za svojega. Saj ne, da bi bili kupci, ampak podatek, da se mularija dobro počuti v njem, veliko pomeni. Tudi tistim, ki otrok nimajo.

Veste, C2 lahko »vzamete« na dva načina. Prvič preprosto tako, da vam je všeč, greste v salon, se odločite za enega izmed njih, ga vplačate in odpeljete. Drugič pa z nekaj teorije, bolj zapleteno. Če ste bolj radovedne sorte, se boste o njem nedvomno nekoliko bolj pozanimali.

Kam bi ga vtaknil? Tehnik se bo takoj spomnil na platformo, torej na tisti del karoserije, na katerem se potem avtomobil »zgradi«. Ta platforma je pri C2 povzeta po nekaj večjem C3, a nekoliko skrajšana. Drugače povedano, gre torej res za nekaj manjši avtomobil, ampak če se potopite v (predvsem dolžinske) centimetre, kmalu ugotovite, da tako zelo majhen C2 spet ni.

Res je krajši od C3 (jasno, ne? ) in od denimo Micre, je pa obenem za malenkost daljši od Yarisa. Ki pa je lahko čisto resen petsedežni družinski avtomobil(ček). Eno z drugim, torej centimetri, sedeži, zasnova in vse drugo nakazujejo, da je C2 dokaj samosvoj avtomobil. Če ga strogo tehnično in filozofsko ocenimo, je njegov edini pravi tekmec Renaultov Twingo. Ki pa je že precej v letih.

No, da se ne ustrašite filozofskega nakladanja. C2 je preverjeno povsem resen avtomobil, ki pa bi bil skoraj raje malce frajerski, trendovski. Takšen, kakršen je, kliče po tistih kupcih, ki se bodo pogosto vozili sami in ki jim je življenjski slog pomemben. Krog možnih kupcev pa s tem ostaja precej širok: od mlajših do starejših, od damic in mamic do gospodičev in sivolasih modrecev. Zakaj pa ne? C2 nima le imidža (ki si ga šele gradi), je tudi prijeten v vožnji.

Nič ne bo narobe, če jo boste prepoznali - armaturno ploščo namreč. Je povsem enaka kot v C3, le barve so druge. V malem C2 je enobarvna, črna, saj je barvitosti v C2 dovolj na nekoliko drugačen način. Pod ramami je C2 znotraj črn, nad ramami svetlo bež, to barvno monotonijo pa razbija topla barva tkanine na sedežih. V testnem C2 je bila to oranžna, ne, rdeča, ne, rjava, no, neka kombinacija teh, vsekakor pa absolutno primerna za ta avtomobilček in prijetna za oko. V takšnih barvnih kombinacijah se človek, voznik, potnik, uporabnik, ja, tudi tisti nagajivčki, vsi torej, počutijo prijetno. Tak občutek ostaja tudi potem, ko ugotovite, da je plastika na vratih in armaturni plošči nekako cenenega videza, a to dobro skriva - s svojo obliko.

Že celoten prostor je razgiban pa tudi sama površina plastike daje veliko boljši občutek očesu kot prstom. No, vratni predali (v vsakih po dva) nimajo ne prvega (prikupne oblike) ne drugega (videza površine) ne tretjega (uporabnosti, ker so ozki in globoki, zadnja pa sta še zelo težko dosegljiva), a splošnega vtisa to ne pokvari. Tudi dokaj trda ročica ročne zavore in trda ročica zgibanja sedežev na njihovem pregibu (torej nerodno nizko nameščena) nista Cedvaju ravno v ponos, toda vse našteto lahko mirno pospravite v predal »malenkosti« ali »s časom se privadiš«.

Boljša stran C2 sta sedeža, katerih sedalna dela sta povsem odraslih mer pa tudi prostora okrog njiju je več, kot morda obljublja zunanja podoba malčka. Vsekakor v njem ne bo tesno, če pa že, bo tesno zadaj. Tam sta sedeža »le« dva, posamično za okrogel decimeter vzdolžno pomična, tudi posamično prekucljiva naprej, obema pa lahko nekoliko spremenite kot naslona.

Posebno poglavje je prtljažnik. Daleč najbolj navdušuje dvodelno odpiranje vrat, kjer je spodnje krilo ravno dovolj kratko, da ne oteži nakladanja, a že dovolj dolgo, da ga lahko koristno uporabite kot polico. Zdrži 100 kilogramov mase in ima še dodaten manjši predal za drobnarije. Vse drugo je v okviru pričakovanj: osnoven prtljažnik je majhen (193 litrov oziroma manjši kovček ter nahrbtnik zelo na tesno), a polovično povečljiv. Že naslon sedežev, ki mu lahko tristopenjsko nastavite naklon, lahko precej pomaga pri zlaganju prtljage. Tudi 10-centimetrska vzdolžna pomičnost sedežev nekaj doda, največ pa seveda pridobite z obema zloženima sedežema. Zlaganje je dokaj preprosto, dvigu sedežev pa pomagata celo blažilnika. Prijazno.

A vseeno: ne imejte v mislih pogostih izletov s C2 v München v štiri, ko razmišljate o nakupu. Vsekakor ni za odrasle štiri. V takšni zasedbi morda iz Ljubljane v Portorož, v München pa z dvema juniorjema. Težave na daljši poti ne bodo le prostorske, po nekaj 100 kilometrih boste najverjetneje ugotovili, da je naslon prednjih dveh sedežev dokaj nizek in ozek. Daleč torej le, če bo neizbežno. Na krajše poti in v mesto - tja pa z veseljem!

C2 je sicer »dvo-« oziroma »trivratnik«, a ima zanimivo postavitev vrat, če to opazujete izza volanskega obroča. Prednji (A) stebriček je namreč postavljen daleč naprej (in s tem tudi zunanji ogledali, kar vidljivosti ne poslabša, le navaditi se je treba, kje ju »iskati«), s tem pa tudi srednji (B) stebriček, kar pomeni, da se, da bi dosegli varnostni pas, ni treba bistveno bolj iztegniti kot v načelno bolj uporabnem 5-vratnem C3. Pogosto pripenjanje s pasom torej ne bo naporno. Vse lepše strani vožnje v mestu izhajajo tudi iz zunanjih mer in iz okretnosti, glede katere je C2 zelo prepričljiv. Tudi položaj za volanom je zelo dober in vodljivost avtomobila je lahkotna, tako da je lahkotna in nenaporna tudi vožnja.

Glede notranjosti le še nekaj drobnih pripomb. Tudi merilniki so povzeti iz C3, to pomeni, da ima merilnik vrtljajev preprostejšo in s tem preglednejšo grafiko, kot prvi Cetriji. Žal pa so merilniki slabo vidni, ko nanje posveti svetloba, med njimi smo pogrešali tudi podatek o zunanji temperaturi in informacijo ali dve o podatkih poti.

Še na dve stvari je treba opozoriti: na vedno grajano, a vse pogostejšo namestitev stikal (levo in desno ob prestavni ročici) za pomik šip v vratih ter na zaostajanje električnega sistema, ki je najbolj moteče pri oddajanju zvočnega in svetlobnega opozorilnega signala. Potem je na vrsti vožnja.

Če bo C2 služil kot drugi avtomobil za mestne in primestne poti, boste z njim zagotovo zadovoljni. Poleg lahkotnosti upravljanja vas bo prepričal tudi živahen motor. Ta niti ni tako majhen, kot si morda mislite; ima skoraj liter in pol prostornine in je značilen Citroënov izdelek. To pomeni, da je v nizkih in srednjih vrtljajih prijazen, odziven in daje vtis, da zelo mehko teče, potem pa hitro postane brezizrazen in nato še hitreje uporen: glasen (nad dobrimi 5000 vrtljaji še posebej), naraščanju vrtljajev se upira, komaj doseže prekinjevalnik pri 6400 vrtljajih v minuti in če se vozite v tem območju, bo tudi zelo požrešen. Motor je namreč že star izdelek, ki so ga sicer vseskozi posodabljali, a vseeno ima gene, ki so nekoč poganjali tudi Zeikse in bratovščino.

Res je, da je razlika v ceni med 1, 1- in 1, 4-litrskim zelo majhna, zato slednjega tudi absolutno priporočamo, vseeno pa vedite, da bo motor izvrsten, če ga boste znali poslušati; če se boste vozili v spodnjih dveh tretjinah njegovega delovnega območja, kar navsezadnje pomeni povsem resno udeležbo med ponujenimi hitrostnimi omejitvami in navdušujoče zmerno porabo goriva, le športnih užitkov ne pričakujte. Enako je z zavorami: normalnemu tempu so kos, športnih zahtev pa ne zmorejo.

Kako se bo C2 izkazal, je tako odvisno večidel od želja in zahtev; nekaj jih bo izvrstno izpolnil ter v celoti navdušil, nekje pa bo izpolnjenih želja manj. Eno pa je gotovo: cicibani so bili nad njim navdušeni.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič