Citroën C3 1.4 HDi SX

Ja, morda je bil takrat grd, pa so mu rekli Spaček, ampak danes, ko nekdo reče »Spaček«, malokdo takoj pomisli na nekaj grdega. Najprej se spomni prijaznega avtomobila, ki je bil kot pes: vedno dobre volje, vedno pripravljen na delo, čeprav mu to vedno ni uspelo. Nekaj generacij se ga zato spominja s toplino v srcu in z ljubeznijo - ki se je marsikdaj spočela prav v Spačku.

O Spačku torej (pretežno) dobro - in na podobni poti se utegne znajti tudi C3. Ni grd, kot je bil Spaček, a tudi ni lep, kot bi lahko bil. Je pa tako prikupen, tako dobrovoljen, da bo težko iti mimo njega, ne da bi se za njim ozrli z odobravanjem in nasmeškom na ustih.

C3 je tako poseben in tako samosvoj, da je zganil še vase zaverovane Nemce, ki se načelno do tujcev obnašajo slabše, kot da jih sploh ne bi bilo. In to je dober znak. Izkušnje zadnjih sto, no, pa da ne pretiravamo, vsaj zadnjih trideset let kažejo, da je pri prodaji avtomobila več kot pol storjeno, če je avtomobil kupcem všeč. Tudi če ni ravno v vrhu med tekmeci. Kar veliko število prodajnih uspešnic zadnjih let kaže tako.

In C3 je všeč nam pa našim mamam pa našim dekletom in ženam in - navsezadnje - tudi smrkljam iz sosednje srednje šole. Vsaj videti je bilo tako, ko se je usul mimo razred prikupnih najstnic z razgaljenimi popki in s tankimi, oprijetimi hlačami, ki so se ozirale in z nasmeškom kazale s prstom nanj. No, všeč je tudi fantom in gospodom, ampak to je že manj pomembno . .

Večina dela je torej opravljenega, avtomobil je več kot na pol prodan. Zdaj je vseeno, če je odprtino za gorivo mogoče odpreti le s ključem (stara Citroënova navada), če elektrika »zamuja« (nova Citroënova oziroma Peesajeva navada), če je notranji del volanskega obroča krepko preveč izbuljen, če je naklon naslonjala težko nastaviti, če sta sedeža (posebej za višjerasle) dokaj neudobna in če je večina plastike v notranjosti preveč cenene. Navsezadnje so to cenenost delno (uspešno) zakamuflirali z obliko površine (drobni hribčki), še nekaj prinese notranja barvitost, največ pa zakrije enako igriva oblika notranjosti.

Zunanjih adutov tega avtomobilčka ni treba naštevati - so preveč dobro vidni in opazni. Morda velja opozoriti na kakšen notranji detajl: morda na (na videz) čvrste notranje vratne kljuke nad krožnim utorom, morda na zanimiv videz prednjega stebrička in šip pod njim ali pa na nenavadno, koncentrično krožno oblikovano manšeto prestavne ročice, na sam videz armaturne plošče ali na samosvoje merilnike - ki so res prikupni, a tudi tehnično premalo natančni.

Pomembno je, da vas avtomobil, za katerega se odločate, ne razočara z mehaniko. Okusi so seveda različni, ampak obstaja neka spodnja meja, pod katero je pogon prešibek, pa zgornja meja, kjer je dodatna moč neuporabna in odveč. Lepo je, da je avtomobil nekje vmes, od vas in vaših želja pa je odvisno, kje vmes mora biti. Če boste sedali v takle C3, kot smo ga preskusili, ne smete pričakovati športnih zmogljivosti, vedite pa, da je sicer motor odličen. Res je turbodizelski, torej dizelski s turbinskim polnilnikom, a ima (le) po dva ventila na valj in nima vmesnega hladilnika polnilnega zraka (intercoolerja). Motornega navora zato ni preveč, ga je pa v večini primerov vožnje dovolj. In to je dobro. Pravzaprav zelo dobro.

Edina slabša stran strojčka je prvih 1000 vrtljajev nad prostim tekom, ko ne kaže pretiranega veselja do dela. Potem se zbudi in služi kot dober vojak vse do svojih 4000, morda 42000 vrtljajev v minuti. V prvih treh prestavah ga sicer lahko zavrtite še nekaj više, celo do 4500 vrtljajev na minuto, ampak pri zmogljivostih ne pridobite ničesar (isto dosežete, če prej pretaknete v višjo prestavo), toda motorček že po glasu sodeč ni vesel, s tem pa mu pridno krajšate življenje.

Izza volanskega obroča boste damo kar težko prepričali, da je dizel. Gospa morda ne ve, da se bencinski motorji vrtijo vsaj tja do 6000 vrtljajev na minuto, slišati pa ga tudi ni. No, zvok je, ampak tudi dobro poučeni mu ne bi prisodili dizelskega delovnega ritma. Tudi predgretje je skoraj trenutno (vsaj poleti) in s svojimi zmogljivostmi pridno služi: v mestu, izven mesta, na avtomobilski cesti. Prehitevati bo treba z glavo, povprečna hitrost potovanja pa bo lahko ugodno presenetila.

Motor je tudi lahkotno krotiti po zaslugi zelo dobrega menjalnika, cel avtomobilček pa po zaslugi dobre preostale mehanike: volana in podvozja. Izstopajo le zavore, pravzaprav dodatek ABS oziroma natančneje elektronika, ki zaznava sunkovit prehod s stopalke plina na zavoro - takrat kar premočno zavre, precej bolj, kot voznik pričakuje, oziroma kot bi sam sistem smel.

Najverjetneje C3 ne bo v prvi vrsti namenjen daljšim potem (čeprav - zakaj pa ne? ), v mestu pa bo življenje z njim zelo prijetno in neutrujajoče. OK, mi smo že preskusili veliko boljših obvolanskih radijskih komand, ampak tudi te so v redu. Vendar bo mlada mamica navdušena predvsem nad gumbom, ki od znotraj zaklene zadnja vrata (otroci! ), nad drugim gumbom, s katerim vklopite opozorilo za prekoračeno (izbrano) hitrost, nad dvema samodejno osvetljenima ogledalcema v senčnikih, še najbolj pa nad ultrazvočnim pripomočkom za vzvratno parkiranje. Ah, če bi bil ta pripomoček še na prednjih odbijačih . .

Ne, grd ni, vse prej kot to. Prijazen, prikupen. Zunaj in znotraj. Je pa vseeno podoben Spačku; tudi on bo najbrž sedel v marsikatero mlado srce . .

Vinko Kernc

Foto: Jernej Prelac