Citroën C3 Picasso 1.6 HDi (80 kW) FAP Airdream

Pri Citroënu so z novim najmanjšim članom čedalje širše družine Picasso zadeli v polno, saj jim je uspelo postaviti na kolesa oblikovno zelo všečen avtomobil, ki kljub dokaj skromnim zunanjim meram (ima le dobre štiri metre) ponuja za povprečno rabo manjše družine povsem dovolj prostora. Oblikovno smo pri C3 Picassu dobili tisto, kar od Citroëna pričakujemo: igrivost in nenavadnost, ki malega Pikasa v vsakdanjem prometu izrazito ločujeta od drugih, njegove lastnike pa nekako označujeta za posebneže.

V pozitivnem smislu, seveda! In Citroën ne bi bil Citroën, če ne bi v sicer uporabno, a nevsakdanjo obliko zapakiral še kakšne posebnosti, ki pa ni nujno posrečena. Prvi C3 Picasso, ki smo ga imeli na testu, je bil pravo nasprotje tega: zelena barva, manj bogata oprema Confort in ter navorsko šibak 1, 4-litrski bencinski motor. Sesti v črnega s kar 17-palčnimi platišči (doplačilo) je tako pomenilo tudi misliti na že občuteno in iskati pozitivne, a tudi negativne lastnosti dizelskega in bolje opremljenega paketa.

1.6 HDi je edini agregat v motorni zasedbi tega malega Picassa, a obstaja v šibkejši 66- in močnejši 80-kilovatni različici. Testnega je poganjal šibkejši pivec plinskega olja, ki se je v našem druženju kazal predvsem v lepi luči. 66 kilovatov moči je za mestna potepanja povsem dovolj, C3 je s tem dizlom med semaforji prav poskočen, šibke točke pa pokaže le dvakrat: ob hladnem vžigu, ko boste zbudili tudi peteline, in na avtocestnih klancih, ko bolj naloženemu C3P-ju začne pojemati sapa.

To, da je z vrtenjem na okoli 2.750/min v peti prestavi pri hitrosti okoli 130 kilometrov na uro na avtocesti že preveč glasen, pa ni krivda motorja, ampak le petstopenjskega menjalnika, ki je z višjo lego priročno blizu volanskega obroča. Mimogrede, že pri prejšnjem (bencinskem) C3 Picassu smo se pritoževali, da je na avtocesti preglasen. No, je pa dizel vsaj varčnejši. Na trenutke, ko smo ga priganjali, potovalni računalnik ni kazal več kot dobrih sedem litrov povprečne porabe na 100 prevoženih kilometrov, naši izračuni pa so na koncu navrgli 6, 7-litrsko povprečno porabo, kar je vsekakor boljši rezultat kot pri 1.4 VTi, ko smo namerili 9, 6 litra.

Če bi imel C3 Picasso še šeststopenjski menjalnik ali bi se mi manj vozili po avtocesti in več po magistralkah, bi bil testni C3P še manj žejen, s tem pa bi odpadla tudi nerganja čez avtocestno glasnost. Bolj kot športna vožnja, za katero C3P ni narejen, saj se preveč nagiba v vse smeri, je mali Picasso umerjen za vožnjo s tokom. Tako bo 1.6 HDi zadovoljno sledil spredaj vozečemu že s 1.500 vrtljaji, če pa bo potrebno, bo z nižjo prestavo tudi brez težav zapeljal predenj.

HDi najbolj prede v srednjem območju vrtenja, medtem ko mu proti rdečemu polju začenja pojemati sapa. Znova smo bili razočarani nad dejstvom, da tudi ta C3 Picasso nima serijsko vgrajenega stabilizacijskega sistema, ki ima pri odločnejšem speljevanju v mokrem kar nekaj dela s krotenjem pogonskih koles, ampak je treba zanj doplačati! Moteče je tudi to, da je treba odpirati posodo za gorivo s ključem (pri bencinarju je zaradi večje porabe to še bolj pogosto), da je izza volana tretjina gumbov sredinske konzole nevidnih (jih prekriva volan) in da ni mogoče vklopiti samo zadnje meglenke.

V vsem drugem je mali Picasso prepričljiv, njegov iz dostavnika razviti brat Nemo pa še manj varen (manj varnostnih blazin), udoben (dostavniška zadnja prema) in špartanski (plastika, pločevina v notranjosti). Glede varnosti se C3 Picasso na preizkusnih trkih organizacije EuroNCAP ni mogel pohvaliti s petimi osvojenimi zvezdicami, saj je osvojil eno manj. Najmlajši Picasso navduši tudi z igrivo zasnovano notranjostjo, pri kateri je nekaj predalčkov povsem odveč, a so poličke, na katere spada kvečjemu kak nerabljen žvečilni gumi, nikakor pa ne mobilni telefon, lep stilski element. Zlasti če so v drugačni barvi.

C3 Picasso preseneti s prostornostjo (posebej v višino), prilagodljivostjo zadnje klopi (vzdolžno pomična, z možnostjo spreminjanja naklonov naslonjal) in njenim zlaganjem v ravno dno povečanega prtljažnika. Všeč sta nam bila tudi predala, ki sta skrita v dnu pred potnikoma na zadnjih sedežih. Če izberete najbogatejšo opremo Exclusive, boste dobili popolno elektrifikacijo, parkirna tipala zadaj, samodejno klimatsko napravo (ne vidimo sicer logike v dvopodročni), letalske poličke na hrbtiščih sprednjih sedežev (z lučkami! ) in kup kromanih dodatkov. Le še pametni ključ bi moral imeti, pa bi si za mestna in obmestna potepanja težko zaželeli drug avtomobil v tej konfekcijski številki, ki je čudovito ukrojena za parkirna mesta in vse nakupovalne vrečke.

Mitja Reven

foto: Aleš Pavletič