Dacia Sandero 1.4 MPI Laureate

To, kar vidite na fotografijah, ni nobena neznana znamka, ne kak nov model korejskega ali japonskega proizvajalca, temveč popolnoma prava romunska Dacia Sandero. No, kolikor je v Dacii, odkar je ta Renuaultova, še vzhodnjaškega . .

Če se nam pri Loganu, katerega DNK je skoraj popolnoma enaka Sanderovi (ta ima skrajšano medosje in več kot tri četrt Loganovih delov – seveda večino nevidnih), ni zapisalo, da gre za simpatično oblikovan primerek, je zgodba pri Sanderu drugačna. Ljudje se obračajo za njim! Oblika je dokaj skladna, linije so tekoče, umeščene v današnji čas in nič ne nakazuje na tesno sorodstvo z Loganom in MCV-jem.

Tako je vsaj, dokler ne odprete vrat in sedete za že videno armaturno ploščo z veliko Loganovimi-Renaultovimi elementi. Glavni adut vsake Dacie je njena cena, kar velja tudi za Sandera, a s to razliko, da ima njegova kombilimuzinska oblika karoserije več potenciala pri slovenskih kupcih novih avtov kot limuzina Logan. V Turčiji je recimo zgodba obratna, a ta del nas tu ne zanima.

Zanima nas, koliko avtomobila dobi kupec za oglaševano ceno 6.666 evrov. Tu je Sandero povsem brez konkurence. Za šest tisočakov seveda obstajajo tudi (dobri) rabljeni avtomobili, ampak ti ne morejo navdušiti kupca, ki išče deviškost ('nič' kilometrine in nobenega drugega voznika pred njim) in polno jamstvo.

Po pričakovanjih za 6.666 evrov dobite Sandera, za katerega je bolje, da ga sploh ni v ceniku države Evropske unije: brez varnostne blazine za sovoznika, brez stranskih varnostnih blazin, brez radia, brez klimatske naprave, brez električnih šip. Če izkoristite še možnost 'brez ABS-a', znižate osnovno ceno celo za 210 evrov, a takšne poteze vam nikakor ne priporočamo.

Osnovnih Dacij Sandero ne boste veliko srečali, če sploh kakšno, saj začetek ponudbe ponuja premalo. Še dostavniki so bolje opremljeni. Smiselno je torej izbrati sredinsko ali najboljšo opremo (Ambiance in Laureate), ki dopuščata izbiro dodatne opreme.

Pri testnem Sanderu je bila izbira opreme zelo smotrna: oprema Laureate plus kovinska barva, paket Laureate Plus (klimatska naprava in radio CD MP3, električni pomik stekel zadaj), stranski varnostni blazini in komplet opreme SUV, ki pa je edina stvar, ki je v tem Sanderu ne bi izbrali in s tem prihranili več kot 480 evrov, kar pomeni, da bi bila cena Sandera po našem izboru še vedno zelo blizu desetih tisočakov. Z vso možno smotrno opremo: električne šipe, električna ogledalca, klimatska naprava, radio in štiri varnostne blazine (žal stranskih zaves ni možno dokupiti, prav tako ne stabilizacijskega sistema, kar štejemo Dacii v velik minus).

Takole sestavljeni Sandero nima nobene resnejše kombilimuzinske konkurence. Z nekaj milimetri, ki 'gledajo' čez štiri metre Sanderove dolžine, se ta Dacia uvrša v vrh malih avtomobilov, med Corso, Grande Punta, Clia, Dvestosedmico, čeprav se po nekaterih atributih (prostornost, posebej velikost prtljažnika) ozira že po naslednjem razredu.

V Sanderu bo popolnoma dovolj prostora za štiričlansko družino povprečno visoke rasti. Prostora je predvsem dovolj v širino, ga bo pa najprej zmanjkalo za kolena zadnjih potnikov (prvi minus skrajšanega medosja Logana). Prtljažnik s 320 litri prekaša razred majhnih, razočara le s povečljivostjo, ki lahko posivi precej las, če imate slab dan. Pri naslonjalu zadnje klopi morate najprej odstraniti vzglavnike, še prej pa iz dna potegniti sedalni del in ga prekucniti naprej. Pogled na takole odprto klop zaradi vidne pene in kablov ni najlepši, a si pač misliš, da je preprostost davek ugodnejše cene.

Težava 1: po tretjinah je deljivo le naslonjalo, ne pa sedalni del zadnje klopi. Težava 2: med podiranjem naslonjala boste morali odpreti zadnja vrata, saj se naslonjalo pri podiranju zatakne. Težava 3: pri podrti klopi nastane stopnica. Težava 4: ob zlaganju sedalnega dela klopi boste morali paziti, da bodo gnezda varnostnih pasov ostala zunaj. Kje so štiri roke, ko jih potrebuješ? Malo potrpljenja, pa bo.

Zaradi dokaj visoke karoserije je nakladalna višina prtljažnika med višjimi. Takšno je tudi sedenje spredaj. Preglednost izza volana je odlična, za preveč položnim volanom, ki je nastavljiv le po višini, se bo marsikdo počutil 'previsoko' in posledično za iskanje ugodnega položaja porabil več časa. Prednja sedeža sta (voznikov je poleg v višino nastavljiv tudi v ledvenem delu) udobna.

Ergonomija ni Sanderova najboljša stran. Stikalo za uravnavanje višine snopa žarometov (luči so dnevne! ) je skrito nad stopalkami, neosvetljeno in težko dosegljivo. Slabo je postavljen tudi gumb za upravljanje ogledalc, ki so ga namestili kar pod ročico ročne zavore. Tudi s stikali prezračevalnega sistema in klimatske naprave ni vse v redu, saj so nerodno postavljena pred prestavno ročico, a če želite red, dodajte nekaj tisočakov (kar pa je precejšen znesek v tem avtomobilskem razredu) in kupite kaj povsem urejenega.

Sandero noče biti vzor, mu pa to uspeva s kakovostjo izdelave (ne materiali) in sedeži (sedalna dela spredaj sta vseeno prekratka in premalo zadržujeta telo). Potovalni računalnik je enosmeren, a je informativen z vsem pričakovanim, le podatka o zunanji temperaturi ne premore. Varčevali so z gumbi za električen pomik šip (brez funkcije enega dotika), na armaturno ploščo nad stikali klimatske naprave namestili gumba za prednji, med sedežema pa stikali za zadnji šipi. Enostavno in že davno videno, prav tako ključavnice za odpiranje voznikovih vrat in prtljažnik. Ogledalce ima le sovoznikov senčnik, bralni lučki sta le spredaj, presenetljivo pa je sovoznikov predal osvetljen.

Odlagalnih mest bo dovolj za prvo silo: okoli prestavne ročice, kjer je prostor za dve pločevinki (ali koš in pločevinko), predala sta še v prednjih vratih, na hrbtni strani prednjih sedežev pa sta žepka. Radio s predvajalnikom CD in MP3 ni tovarniški, je takšen, kot ga kupiš v trgovini (ali se ga je dalo še pred kakim desetletjem? ), s premajhnimi gumbi vred. Presenetljivo dobro lovi frekvence, kar je posledica dolge antene. Zaradi le štirih zvočnikov Sandero nikoli ne bo diskoteka.

Bolj nas je Dacia presenetila z vodljivostjo, ki povsem zgledna, le nagibanje karoserije je izrazitejše. Voznik se temu (v prvi vrsti je vprašanje, ali kupec Sandera sploh razmišlja o užitku v vožnji) mirno izogne z manj dinamično vožnjo in se skupaj z drugimi potniki prepusti pozitivni plati mehkega podvozja – uživanju v udobju. Popravkov z volanom (povratna informativnost volanskega mehanizma pada z naraščajočo hitrostjo) je tudi pri avtocestnih hitrostih presenetljivo malo, v celoti gledano pa je Sanderovo obnašanje na cesti zelo vzorno in zaznavno boljše kot pri Thalii, Loganu …

Trenutno Sandera dobite z 1, 4-litrskim ali 1, 6-litrskim motorjem. Šibkejši, ki je gnal testnega Sandera, ima 75, močnejši pa 90 'konjev'. 1.4 MPI je zelo slab, če ocenjujemo njegovo prožnost v četrti in peti prestavi (redko namerimo tako slabe rezultate), prav tako v dirki od 0 do 100 kilometrov na uro, kar se še kako pozna pri prehitevanjih in med vožnjo po odprti cesti, ko je treba Sandera precej priganjati. Velikokrat z malo uspeha, saj motorju primanjkuje predvsem navora. Morda bi bilo vredno dodati tisti kupček denarja in izbrati 1, 6-litrski motor, da bi prehitevali še kaj drugega kot traktorje in se v avtocestne klance vozili s tokom, ob malce bolj naloženem avtu pa ne iskali zavetja med tovornjaki.

Pri avtocestnih 130 kilometrih na uro sta opaznejša tudi hrup motorja in šum vetra okoli karoserije, ki se 'najavi' že pri 90–100 km/h. Poraba je bila na testu zelo odvisna od načina vožnje. Ob mirnem teku se je 1.4 MPI zadovoljil tudi z le 6, 4 litra na 100 kilometrov, na odprti cesti in avtocestah pa je zahteval skoraj devet litrov. Sandero z 1, 4-litrskim motorjem je primeren predvsem za mestna potepanja, kjer se uspešno zlije s preostalim prometom. Pohvalili bi menjalnik z natančnimi gibi, prestavna razmerja pa so mestno kratka.

Spomnim se srednje šole in stavka, da je avtomobil najbolj zgrešena investicija. S takšnim Sanderom lahko izgubo omejite na minimum. Edino vprašanje je le, ali vaš življenjski slog to dopušča. Ne glejte k sosedom!

Iz oči v oči

Aljoša Mrak: Ne glejte znamke niti izvora. Nima smisla. Sandero prepriča že v salonu, saj je daleč najlepša Dacia doslej, to nadgradi z nezahtevno (testno) vožnjo, predvsem pa nasmeji pri ceni. Čim gremo pod deset tisoč evrov za nov avtomobil, potem ni prostora za pikolovske opazke za nekatere napake. Sedi se visoko, motor zmore dihati le po ravnem (zato vsekakor svetujem 1, 6-litrskega, če že mora biti bencinski), materiali bi lahko bili boljši, ABS serijski. A hudiča, če želite razmeroma poceni nov avtomobil, ki naj bi bil poleg dobre kakovosti tudi vzdržljiv, predvsem pa za pol številke večji kot tekmeci (po ceni), potem nimate veliko izbire. Sandero bo kar prava rešitev.

Dušan Lukič: Evo, pri Renaultu (pardon, Dacii) bodo sicer skočili v zrak, ampak Sanadero (en A več ali manj tule res ni pomemben, ne? ) je odličen avto za države bolj ali manj tretjega sveta. Mirno lahko služi kot predsedniški avto (še posebej za hrvaško vlado), poleg tega pa bo v avtomobilsko manj razvitih državah vedno znova dokazoval, da je njegov lastnik človek, ki je v svojem okolju spoštovan in cenjen. Zanka za vleko pokvarjenega avtomobila, recimo, je spredaj pokrita (seveda, saj Sanadero nikoli ne odpove), zadaj pa odkrita, vedno pripravljena za vleko, tako kot je Sanaderov lastnik vedno pripravljen priskočiti na pomoč prijatelju ali neznancu, ki je s svojo 20 let staro, napol zarjavelo in tisti hip pokvarjeno škatlo že ničkolikokrat ostal na razdrapani, makadamski cesti bogu za hrbtom. Hop, in Sanadero priskoči na pomoč – in zato ker je na njem nekaj plastičnih ‘terenskih’ obrob in dodatkov, tudi prav prijetno sede v oko . . In stavim, da se bo pri naših južnih sosedih odlično prodajal. Le kdo ne bi rad vsak dan svoje riti zavalil na svojega predsednika? Ali ga zapeljal v graben?

Vinko Kernc: Tale avtomobil me spomni na stare čase, na Stoenke, čeprav je po treznem premisleku to krivično. Sandero izpolni vse sodobne ekološke zahteve in veliko mero najvišjih varnostnih standardov. Da je potem zasnovan in izdelan tudi tako, da je poceni, se pač mora nekje poznati. Če bi šlo vse po normalni črti razvoja, bi morale biti danes takšne Lade in Zastave, pa niso. Zato sta tu k sreči Renault in Dacia in z njima Sandero. Veliko avtomobila za ta denar!

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič