Daihatsu Terios 1.3 DVVT CXS

Nekje na Japonskem obstaja Terios Kid, ki je še za pol metra krajši od Teriosa, ki ga vidite na pričujočih fotografijah. Ta se ob Kidu morda počuti zrelo, odraslo, ampak ko Teriosa spustite med povprečne evropske avtomobile na povprečno evropsko (ali slovensko) cesto, nenadoma postane smrkavec. OK, OK, je visok, ampak delno zaradi spodobne oddaljenosti od tal, delno zaradi terensko kombijevske karoserijske namembnosti. Sicer pa je s 3, 85 metra dolžine kratek in z 1, 55 metra širine izredno ozek, tanek . .

Če vas življenjski vsakdan najmanj enkrat, še raje pa večkrat dnevno prežene na nesramno ozke parkirne prostore v surovem velemestu, utegnete v Teriosu najti prijaznega partnerja. Ko se boste ugnezdili v standardni parkirni prostor, boste z obeh strani lahko (skoraj) na stežaj odprli vsa vrata. In mu boste zato morda hvaležni.

Razlog pa mora biti res močan, da si želite ozkega. Kajti obenem se boste za čas, ko boste lastnik Teriosa, včlanili v sekto nežnih mazohistov. Premerite širino svojega trupelca, izmerite tudi rame najpogostejšega sopotnika, obe meri seštejte in upajte, da vsota ne presega dobrega metra. Prečna utesnjenost, ki od daleč spominja na stare dobre Katrce, je pri Teriosu 1, 25 metra, to pa pomeni, da bo voznikov (če ta ni ravno šestletni otrok) levi komolec vztrajno drgnil ob ročico na vratih, desna roka pa bo iskala prostor mimo sopotnikove leve roke.

Zdaj pa pride še presenečenje: zadaj, kjer je prostora za tri potnike (trije varnostni pasovi, dovoljenje države, da se v Teriosu pelje pet ljudi, vendar le dva vzglavnika! ), je na voljo še nekaj centimetrov manj. V času testa smo dovoljeno zasedenost tega terenčka tudi v praksi preskusili in preizkuševalci (odrasli, a podpovprečnih mer) so zdržali natanko štiri kilometre. Jim je bilo pa zato kljub zunanjemu mrazu zelo toplo . .

Toliko o tesnobi. Če niste nehali brati, ste na dobri poti. Lahko ste visoki, pa vam glava ne bo drsala po stropu, in lahko imate dolge noge, pa boste morali priznati, da ste že sedeli v večjih avtomobilih z manj kolenskega prostora.

Celo zadaj. Tam se utegnete razveseliti (no, če ne boste voznik tega avtomobila) še možnosti, da je naklon naslonjala možno stopenjsko nastavljati po polovici vse do skoraj ležalnika.

Spet ne ravno blesteč je prtljažnik, ki v osnovi požre le kakšno potovalko povprečnih mer, pa tudi možnost povečanja ne vliva optimizma, saj je največja dosegljiva številka litrov, ki so na voljo, le 540. Pristop k pakiranju prtljage bo tako moral biti previden, predvsem pa zelo izbiren.

Terios se po cestah podi že slabih pet let in tudi pri Avto magazinu smo ga že preskusili. Odtlej se je tehnično posodobil; že takrat hvaljeni motorček se je umaknil sodobnejšemu izdelku, ki se vrti tudi v Daihatsuju YRV - o katerem smo nedavno že pisali. Motor je torej nov, vključno z blokom in bati. Ti so takšnih mer, da je njihov hod daljši od premera, kar že teoretično obljublja boljši motorni navor.

V glavah je nov sistem vodenja ventilov oziroma odmičnih gredi (DVVT), ki izkoristi vse teoretične možnosti zasnove, toda motorju omogoči tudi vrtenje v visoke vrtljaje. Ta motor je tako bistveno pridobil na vrtilnem momentu: tega je več in njegova največja vrednost se pojavi pri bistveno nižjih motornih vrtljajih kot prej. Zato motor v večini pogojev (v mislih imam namreč tudi polterensko vožnjo) odlično speljuje in nekoč grajanega obremenjevanja sklopke ni več, ostaja pa neizmerna volja do vrtenja, dober splošen vtis o zmogljivostih, a tudi moteča glasnost (delno zaradi šibke izoliranosti) in dokaj velika poraba bencina.

Ja, če si za mestna avtomobilska »kvačkanja« izberete terenca, pa naj bo ta še tako majhen, ste pljunili v lastno skledo. Terios je kljub majhnosti že prazen težak prek tone in kljub ozkosti je njegova čelna površina opazno velika. Tovarna sicer ne navaja količnika zračnega upora, vendar tudi če je ta rekorden za terenca, je še vedno krepko višji od tistega, s katerimi se ponašajo sodobni osebni avtomobili. Vse, kar se vam izide pod desetimi stokilometrskimi litri, je tako kot zadetek na lotu. In nimate se kam pritožiti.

Od našega prejšnjega testa Teriosa so avtomobil tudi malo, ampak res zelo malo polepšali. Zunanjost je dobila drugačno podobo motorne maske in spremenjena odbijača (skupaj z lučkami novega oblikovanja), notranjosti pa se skoraj niso dotaknili - le širini v kolenskemu delu so izborili kak dodaten centimeter, ki pa se zdi kot pljunek v morje. Še vedno bo treba za pretikanje zaprositi sopotnika, da umakne koleno, še vedno je stopalka plina pomaknjena preveč v levo in še vedno se zdi, kot da sedate v avtomobil iz 80-ih let prejšnjega stoletja.

Tudi ergonomija ostaja stara japonska uganka; volanski obroč je tanek, plastičen in slab za oprijem, stikala pa so še vedno na nerodnem mestu in zastarele konstrukcije; nesporni »zmagovalec« je stikalo za pomik šipe v voznikovih vratih. Nasploh notranjost in bivanje v njej ne navdušita: vsi brisalniki so izjemno slabi (tako brisanje kot pranje, ki še vedno nista združena v en gib ročice), nad 100 kilometri na uro pa skoraj povsem neuporabni; zadnji brisalnik zmore le neprekinjen tek; rež na armaturni plošči ni mogoče posamično regulirati, pa še piha slabotno skozi nje; in ne glede na nastavitev je razlika v klimi v prednjem in zadnjem delu avtomobila precejšnja.

Delno je odpovedala celo japonska natančnost (spoji niso več za vzorec in iz zadnjih vrat se je oglašal čriček), zunanji ogledali sta krepko prenizki in opreme je presneto malo. Znotraj je le ena lučka (in druga v prtljažniku), le eno ogledalce v senčniku, predal na armaturni plošči je brez ključavnice, ni merilnika zunanje temperature (kaj šele potovalnega računalnika), ni koščka usnja, ni daljinskega upravljalnika osrednje ključavnice, ni . . Pri Daihatsuju so torej precej zaspali. Zamer ne odtehtata niti popravljena grafika merilnikov niti po videzu in funkcijah preprost, a več kot le zadovoljiv radijski sprejemnik.

Ob mestni uporabi bo večina slabosti manj nadležnih in če se boste s Teriosom odpravili s ceste, bodo za tisti čas (skoraj) pozabljene. Morda je na zunaj videti otroški, toda pod trebuhom je čisto pravi terenec. Sicer ima stalen štirikolesni pogon, a je v sredini pravi diferencial, kar pomeni, da s pogonom ni šale: ta se ves čas prenaša k vsem štirim kolesom. Če se bo zalomilo, lahko pomaga električno vklopljiva zapora sredinskega diferenciala, kar pomeni, da se bosta v tem primeru vrteli najmanj dve kolesi, po eno na vsaki osi. Če boste kljub temu obstali na mestu, se tolažite s tem, da je trebuh vozila skupaj z gibljivimi deli dovolj klen, da ga najverjetneje ne boste vitalno poškodovali.

Sicer pa, če Terios ne bo obstal, lahko računate še na ugodno kratka previsa prek koles, kar je dobro za odbijača, in to predvsem takrat, ko »napadate« večjo strmino. Terios tako kljub samonosni (a na nosilnih mestih primerno ojačani) karoseriji omogoča skoraj čisto prave terenske igrice v blatu, snegu in na podobni podlagi. Le na prave gume ne pozabite!

Najbolj se s Teriosom zaplete na daljših poteh. Tam boste zaman zahtevali udobje (notranja širina, pa trušč motorja, vetra in nek dodaten žvižg neznanega izvora) in zmogljivosti. Motorček se izkaže le tja do hitrosti okrog 100 kilometrov na uro, potem začne zelo hitro izgubljati moč; malce zaradi majhne prostornine, nekaj zaradi dolgih četrte in pete prestave. Odličen vtis, ki ga pusti zelo dobra mehanika pri manjših hitrostih, tako izgine in vožnja se lahko prelevi v mučno odštevanje kilometrov.

Škoda. V mestu, na izven mestnih cestah in na terenu je namreč vožnja prijetna in lahkotna. Poskočnost motorčka se izkaže v vseh omenjenih pogojih, natančnost prestavne ročice dopolnjuje dober vtis, zelo dober pogon pa omogoča dolgo časa nevtralno lego in povsem na koncu enakomerno oddrsavanje vozilca z začrtane smeri, ki ga je lahko nadzorovati. Povsod se izkaže še njegova velika okretnost, predvsem po zaslugi zelo majhnega rajdnega kroga. V takšnih pogojih je Terios res prijazen do voznika.

Zato naslov pove vse: s Teriosom se boste odlično počutili v mestu in na terenu, toda drugod bo počutje bolj vprašanje osebnih kriterijev in zmožnosti odpuščanja. Sicer pa: veste morda za kakšen popoln avtomobil?

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič