Dodge Caliber 2.0 CRD SXT

Čeprav je v tem Dodgeu povsem enak motor kot v Golfu in čeprav Caliber spada v enak velikostni razred kot Golf, njegove ambicije še zdaleč niso tako velike. Se pravi: Caliber išče prav posebne kupce v tem razredu. Pa še to ni povsem nujno: kupci zanj lahko pridejo tudi od drugod.

Ta politika se je začela že z imenom; pri tistem delu koncerna DC, ki je doma na oni strani luže, so se odločili naslednika Chryslerja Neona tržiti pod blagovno znamko Dodge. Neki pomen to zagotovo ima – morda Neon (kot Chrysler) ni pustil dovolj dobrega imena. Ampak imenska politika je precej živahna; delno že v Evropi, v ZDA pa še veliko bolj. Zato se s tem ne kaže preveč obremenjevati.

Neobremenjeni z blagovnimi znamkami, ki so v primeru ’Caliber’ kot kupci (takšnega) avtomobila na prvem mestu, se bodo skoraj zagotovo vanj zagledali. Čeprav je mersko postavljen prav v spodnji srednji razred in čeprav prav po ničemer ne sili iz tega razreda ven, utegnejo za njim pogledati tudi tisti, ki imajo v mislih mali, kompaktni limuzinski kombi, ali pa celo tisti, ki oko mečejo za terenci, ampak izključno zaradi njihovega bolj (terensko) agresivnega videza. Eni in drugi pa radi sedijo nekoliko više.

No, takšen je Caliber. Karoserijsko je (vsaj na prednjem delu) bliže ameriškim pickupom (izrazite velike navpične površine) kot nežnim, ali bolje rečeno športnim kombilimuzinam evropskega porekla. Chryslerjeva politika oblikovanja je pač zelo agresivna in stavi na drugačnost z ameriškimi oblikovnimi vrednotami in zagotovo ne bi bilo smotrno na evropski trg (ki mu je Caliber v osnovi namenjen) poslati kopijo katerega od tukajšnjih izdelkov.

Pa znotraj? Ko odprete vrata, se ’Amerika’ konča. Le avdiosistem in majhne številke v merilniku hitrosti za milje na uro spominjajo, da bi ta avtomobil lahko imel kaj skupnega z ZDA. V oči padeta precej proti vozniku postavljena armaturna plošča in zelo pokončen volanski obroč (kar se vedno izkaže za prijazno in ergonomsko), sicer pa tudi pri tem avtomobilu velja, da je notranje oblikovanje vsaj za korak za zunanjim. Pa to, da ne bo pomote, ne velja le za Dodgea, Chryslerja ali za ameriške avtomobile nasploh; tega smo v avtomobilizmu že kar navajeni, še posebej pa smo pozorni takrat, ko oko zapelje zunanjost.

Mersko je Caliber znotraj dobro odmerjen: ne manjka ne širine, ne višine, ne dolžine pa tudi splošen občutek notranje ’zračnosti’ je dober. Prav posebej je opazna nekoliko dvignjena prestavna ročica, kar na koncu (skupaj s postavitvijo volanskega obroča in stopalk) pomeni dober položaj voznika. Le stopalka sklopke je opazno previsoka. Ponoči boste lahko opazili nežno osvetljeni mesti za pločevinki med sedežema, in čeprav sta v vseh štirih vratih le dva majhna predalčka (spredaj), je mest za odlaganje drobnarij (spet spredaj) dovolj – vključno z dvema (eden je pri tem še dvojni) precej velikima predaloma pred sovoznikom. Še skok k merilnikom: ti vsebujejo tudi potovalni računalnik, ki pa je kljub kompasu precej skop, najbolj pa moti tipka za njegovo upravljanje, ki je postavljena prav med merilnike – kar je med vožnjo lahko nevarno. In kdor si volanski obroč rad spusti povsem navzdol, bo na merilnike bolj malo videl.

Le povprečen je prtljažnik. Njegovo dno je visoko (res je spodaj rezervno kolo, a je zasilnih mer), oblečen pa je v trdo plastiko in nima nobenih priročnih predalov. Kaj se pri tem dogaja (na primer) s paketom prve pomoči v vsakem ovinku, si lahko predstavljate. Le dodatna gumasta podloga lahko odpravi to pomanjkljivost. No, prtljažnik je tudi dolžinsko povečljiv, saj je Caliber klasična kombilimuzina s petimi vrati; po tretjini sta zložljivi naslonjali (ki imata pred tem pet možnih položajev naklona), sedalni del pa je fiksen. Povečan prtljažnik ima sicer povsem ravno dno, ki pa je še vedno precej visoko.

Morda še beseda o opremi, še posebej ker velja neko nepisano pravilo, da so ’Amerikanci’ dobro opremljeni. Za Calibra je to namreč le delno res, tudi ko gre za paket SXT, ki je od paketa SE bogatejši še za meglenke, lahka platišča, tempomat in preproge. Dobro je, da je imel testni Caliber (serijsko) ESP, samodejno zatemnjevanje notranjega vzvratnega ogledala in odličen zvočniški sistem Boston Acoustics, ni pa imel bočnih varnostnih blazin, nobenega hlajenega predala, nobenega predala s ključavnico, osvetljenih kozmetičnih ogledalc, po globini nastavljivega volanskega obroča, žepa (ali mreže) na hrbtišču sedežev in ledvene nastavitve sedežev. Je pa imel dobro notranjo osvetlitev, vključno z dodatno (snemljivo) ročno svetilko.

Povsem ameriško-evropska pa je kombinacija mehanike. Podvozje, denimo, je precej mehko, kar v praski pomeni precej vzdolžnega nihanja karoserije pri pospeševanju in zaviranju. Premehak, vsaj pri večjih hitrostih, je tudi volanski servo, ampak to po drugi strani pomeni nekaj več prijaznosti in lahkotnejše vodljivosti pri manjših hitrostih. Evropski izdelki so znotraj tudi izdatneje zvočno izolirani, zaradi česar je tule dobro opazno, da Volkswagnov 2.0 TDI, ki se tu imenuje CRD, sploh ni tako tih motor. Ja, in prav motor je najbolj evropski del tega avtomobila.

Aerodinamika pri Calibru pobere nekaj davka: pri hitrosti okrog 150 kilometrov na uro se občutno oglasi veter ob karoseriji in temu motorju uspe pospešiti karoserijo do 190 kilometrov na uro (po merilniku hitrosti, kar je manj kot pri Golfu), ampak to povsem zadostuje. Motor je, vemo že od prej, živahen in varčen, tudi v peti prestavi (od šestih) se zavrti do rdečega polja (4.500 na merilniku vrtljajev) in lepo vleče že pod 2.000 vrtljaji v minuti. S svojimi zmogljivostmi na trenutke kar kliče po dinamičnejši vožnji, k čemur veliko pripomore tudi ročni menjalnik s kratkimi in z natančnimi gibi ročice, ki naredijo delo z menjalnikom prijetno in lahkotno.

Kdor bi si v tem avtomobilu torej želel nekaj več evropske dinamike, bi ga moral peljati na nežen tuning podvozja. Volan bi sicer ostal enak, nagibanja karoserije pa bi bilo opazno manj. Tudi s takšno uglasitvijo podvozja pa utegne voznika pri normalni vožnji presenetiti hitrost v ovinku, od vsega naštetega pa morda še najbolj moti slabo vztrajanje vozila v zadani smeri, toda to ni pretirano moteče. Vsekakor ostaja vtis, da je Caliber s tem motorjem že zmerno dinamičen avtomobil, vključno z zavorami, ki se dobro upirajo večkratnemu zaporednemu izdatnejšemu zaviranju.

Dodgeeva sezona lova je torej odprta, kupci tega Calibra pa se bodo seveda morali najti sami; pri tem pa ni slabo, če jih ameriško poreklo, čeprav nič več tako izrazito opazno, ne moti. Saj ima Caliber vseeno kar nekaj lepih lastnosti. Od drugačnosti zunanjosti naprej.

Vinko Kernc