Test: Fiat Panda 1.2 8V Lounge

Je pa vsem Pandam, tale je že tretja po vrsti, skupen duh, ki bi ga lahko zapisali v obliki zapovedi: dajte ljudem avtomobil, s katerim bodo zadovoljni. Da jim bo prikupen in da bo prijazen do uporabnika.

Da jim bo prikupen. To ni posebno težko; na krstni vožnji so teoretizirali o pojmu 'krodrat' in prav zares se oblika, ki bi ji lahko rekli proti kvadratu posiljen krog (ali obratno), ponavlja prevečkrat, da bi jo tule naštevali; med drugim tudi na volanskem obroču, ki je sicer lepo okrogel, a se zaradi spretne prevare s šivi in barvami resnično zdi – krodraten.

A pustimo filozofijo in propagando; evolucija oblike Pande druge generacije ni le preprosta evolucija, ampak je tretja Panda pridobila nekaj več prav s temi oblikami, ki novo Pando nevsiljivo še bolj izrazito ločijo od vse bolj številnih neposrednih tekmecev in ji tako dajejo nekaj malega prednosti. Preveč prvih reakcij v obliki vzdiha »o, luštna« smo slišali, da bi lahko trdili drugače. Tudi ko se človek zazre v notranjost, je vtis enak – oblika privablja z igrivostjo, barve pa tudi, vsaj če izberete paket Lounge in takšno barvno kombinacijo v njem. Okolje je kombinacija črne in bež, sedežem pa monotonijo razbijajo barvni kvadratki. Ljudem je prikupno.

Da bo prijazen do njih. Že zaradi cenovnega razreda, seveda pa tudi zaradi namembnosti, Panda ni nabita z 'igračami', ki potrebujejo debela navodila za uporabo. Vanjo sedeš, obrneš ključ in odpelješ. Volanski mehanizem je zdaj že tipično dvostopenjski, se pravi, da če je komu sukanje v osnovni nastavitvi še vedno pretežaško, ga s pritiskom na gumb naredi še lahkotnejšega. Pri večjih hitrostih se sistem preklopi v osnovni položaj za lažji nadzor, ko pa hitrost pade, postane sukanje znova lahkotnejše. Ja, dražji avtomobili imajo (lahko) zvezno prilagodljivo togost sukanja obroča, a tudi takšen povsem zadovolji znotraj pričakovanih zahtev tipičnega uporabnika.

Prestavna ročica je tudi tu dvignjena, da je bliže rokam, njeni gibi pa so prav tako lahkotni in pri zmernih hitrostih tudi natančni. Prav nič moteče niso tudi stopalke. Vožnja je torej lahkotna in s tem prijazna. Seveda tudi po zaslugi motorja. Veste, tale motor nosi dolgo brado, skoraj toliko kot ime Panda, le da je, jasno, sproti posodabljan in takšen (še) ne kaže nobenih starostnih znakov. Vrti se mehko in teče presenetljivo tiho, precej tišje, kot bi od avtomobila tega razreda pričakovali.

V okviru pričakovanj – glede na njegove zmogljivosti – je tudi njegova prožnost, kar pomeni, da vsaj v mestu ni treba pogosto posegati po prestavni ročici. In ne glede na ravnanje z njim je vedno varčen, tudi pri skrajnem priganjanju: v zadnji, peti prestavi pri polnem plinu (4.500 vrtljajev, 170 kilometrov na uro na merilnikih) je njegova poraba 11,2 litra na 100 kilometrov. Ampak ta scenarij je za Pando tako nesmiseln kot tudi – zaradi naših omejitev – neverjeten. Bolj verjetni so naslednji pogoji: 60 kilometrov na uro, kjer porabi tri litre na 100 kilometrov, 100, kjer porabi 4,3, 130, kjer kaže 6,2 in morda še 160, ker porabi 8,6 litra. Navedbe veljajo za peto prestavo, vrednosti pa kaže potovalni računalnik. V praksi smo tej Pandi, nič kaj prijazni vožnji navkljub, namerili 6,7 litra na 100 kilometrov. Z nežno spodnjo desnico smo ji v tipičnem krogu namerili tudi za malenkost manj kot pet litrov.

Da bo prijazen do njih. Panda ima zdaj že drugo generacijo le petero vrat in vstopanje skoznje je, ker so preprostih oblik in zadostnih mer, lahkotno. Znotraj je dovolj prostora za štiri odrasle osebe, zadaj pa – če koga to potolaži – vsaj za kolena precej več kot v večini Beemvejev. In navsezadnje: tudi prtljažnik je soliden, mestno prtljago, če ni ravno družinski tedenski velenakup špecerije, zlahka požre. Testna Panda je imela pod dnom še prikladen kos mehkega razmejitvenega stiropora, da se tam odložene reči (varnostni trikotnik in podobno) niso v vsakem ovinku sprehajale levo in desno. In testna Panda je imela tudi preklopljivo naslonjalo sovoznikovega sedeža, s čimer je do neke mere omogočen tudi prevoz daljših premetov. Do ljudi je prijazno.

Ne, Panda ni noben čudež avtomobilske industrije. Je kot vsak izdelek – tudi z napakami. Njen osnovni informacijski sistem za voznika v merilnikih, denimo, je za ta razred popoln in s tega stališča celo boljši kot pri marsikaterem trikrat dražjem avtomobilu, sta pa glavna merilnika pretemna, zato se nanju slabo vidi, ko ni temno, potovalni računalnik s številnimi informacijami pa je še vedno le 'enosmeren'. Dokaj debel volanski obroč je za oprijem prijeten in ergonomski, a povsem spuščen preveč pokrije merilnike.

Sedeži z obliko in trdoto niso utrujajoči, imajo pa kronično prekratek sedalni del, prednja pa še neudoben vzglavnik. Velik odprt predal (polička) pred sovoznikom (pod njim je še klasičen zaprt!) je čudovit, no, vsaj nadvse pripraven, ampak vsi drugi predali in mesta za drobnarije so bolj pogojno uporabni – zaradi (nepripravne) oblike in (trdih) materialov. Vrata dajejo pri zapiranju prepričljiv zvok kakovosti, je pa zapiranju pokrova prtljažnika namenjen nepripraven zavit trak. In še o pozabljivosti: radijskemu sprejemniku je mogoče nastaviti igranje, tudi ko voznik zaustavi motor, so pa pri Fiatu pozabili takrat elektriko priklopiti tudi vhodu USB ...

Pri mehaniki je slabosti veliko manj. Morda najbolj moteč je motor pri speljevanju, ko včasih za hip zastane, a tega se ni težko navaditi. In še zdaleč ni edini takšen. Ni pa prav nič hudega, da se ne vrti prav rad, malce k temu pripomore tudi dokaj dolg menjalnik (z le petimi prestavami), zaradi katerega se v četrti prestavi komaj zavrti do 5.500 vrtljajev v minuti – prekinjevalnik je naravnan na 6.300, rdeče polje pa se začne šele pri 6.500! Mali motorček je zato v idealnih razmerah kar poskočen, tudi do 150 kilometrov na uro pripelje spodobno hitro, ga pa vsak klanec hitro utrudi. Kdor bo takšno Pando priganjal, mora vedeti, da se hitremu pretikanju precej upira menjalnik.

Navsezadnje je Panda tipičen avtomobil za zmerne, predvsem mestne vožnje. A ne le mestne: pri 2.700 vrtljajih v peti prestavi se pelje 100 kilometrov na uro zelo tiho, motorja ni slišati, le malce kotaljenja gum in vetra ob karoseriji. Še pri 130 kilometrih na uro (3.500 vrtljajev) se motor oglaša čisto zmerno tiho. Presenetljivo tiho in (v okviru majhnih mer med kolesi) udobno je tudi podvozje, navsezadnje pa preseneča tudi učinkovitost samodejne klimatske naprave, katere edina slabost je, da je treba ponastaviti želeno temperaturo, ko se pojavi sonce oziroma ko izgine.

Takšna je torej ena Fiatova zapoved, ko je udejanjena. Panda je tudi tokrat z očmi uporabnika verjetno najboljši Fiat – brez večjih težav s soočanjem z vsemi razrednimi tekmeci.

Tekst: Vinko Kernc