Fiat 500C 1.4 16v Lounge

• Video

Zato je 500C danes takšen, kot je: avtomobilček, ki izpolnjuje zahteve in potrebe sodobnega, urbanega človeka, a ki je hkrati tudi prikupno in neustavljivo privlačno nostalgičen.

C . .

Pa smo pri malem Fiatku. Če tegale pogledate površno, morda niti ne opazite, zakaj ima v imenu še C, čeprav je to tule ključnega pomena. C pomeni, da je kabriolet; pri slovenskem zastopniku ga označujejo kot kupe kabriolet, kar je tehnično težko opravičljivo, res pa je, da 500C niti približno ni običajen kabriolet.

Pravzaprav je njegov kabrioletski del še najbolj podoben tistemu v njegovem predniku: streha je platnena, a v tem primeru resnično le streha oziroma njen osrednji del. V nasprotju z malim dedkom ima novi 500C platno podaljšano rahlo prek spodnjega zaključka zadnje (steklene) šipe, ki je tako sestavni del pomične strehe.

Zaradi strehe je 500C v primerjavi s 500 znotraj malce glasnejši (tudi ko je streha poveznjena, torej zaprta), a se v praksi razlika zares začuti šele pri hitrosti nad 100 kilometrov na uro. Zato pa ima 500C možnost pogleda v nebo.

Zlaganju oziroma odmiku služi elektrika: v prvih osmih sekundah se odmakne do (recimo) polovice, v naslednjih sedmih do konca, z zadnjo šipo vred. Zapiranje pa poteka v treh fazah: prva se zgodi v petih sekundah, druga v nadaljnjih šestih.

Do tu so vsi omenjeni pomiki samodejni, zadnja faza zapiranja, ko je streha ostala približ­no 30 centimetrov odprta, pa se dogaja še kakih pet sekund, s tem da je treba ta čas držati gumb. Vsi pomiki so možni do 60 kilometrov na uro. Uporabno.

To je torej mehanika strehe in njeno upravljanje. Pomik strehe je mogoče ustaviti v kateremkoli položaju in si tako omogočiti različno intenzivnost pihanja vetra.

Pravi kabriolet

Fiat 500C je – drugemu načinu odpiranja strehe navkljub – popolnoma pravi kabriolet: do 70 kilometrov na uro se vetrc čuti, a prav dosti še ne mrši las, od tu pa vrtinčenje hitro narašča. Zdi se tudi, da fiksna vetrna mreža za zadnjima sedežema kar dobro pomaga pri najhujšem tornadu okoli glave, in praksa kaže, da s tega zornega kota 500C prav nič ne zaostaja za kabrioleti, ki bi jim danes na osnovi načina strešne zasnove rekli klasični.

Zaradi strehe 500C zadaj nima vrat, ampak le majhen pokrov prtljažnika, kar pomeni majhno odprtino v kratek prtljažni prostor, ampak nekaj se da pridobiti z zlaganjem zadnjih sedežnih naslonjal. Jah, tudi tu nastane stopnička in podrti naslonjali sta nekoliko nagnjeni, je pa to vseeno precej bolje, kot da možnosti povečanja ne bi imel.

Platnena streha ima še eno manjšo slabost – skromnejšo notranjo osvetlitev. Že od osnovnega 500 pa se vleče še kakšna pomanjkljivost, na primer da tudi 500C nima nobenega zaprtega predala, da je v splošnem predalov malo in da tudi ti niso najbolj uporabni (vsi imajo trdo dno, zato se v njih kovinski predmeti v ovinkih glasno premikajo), da se opozorilni piski parkirnega pripomočka že pri pri srednji glasnosti avdiosistema ne slišijo (dovolj), da je vhod USB aktiven le, ko motor teče (radijski sprejemnik pa deluje tudi, ko motor miruje), in da sta prednja sedeža razmeroma majhnih mer.

Dobra dediščina

Je pa 500C podedoval tudi vse dobre strani. Ena je motor, ki je prav prijazen v nizkih vrtljajih, se pa tudi izjemno rad vrti – v nižjih prestavah se zavrti vse do 7.100 vrtljajev v minuti. Poleg tega je v srednjem in višjem območju vrtljajev tudi živahen in poskočen, ravno prav za živahne mestne vožnje, kot jih poznamo iz italijanskih mest.

Druga dobra stran, ki dopolnjuje pravkar opisano, je menjalnik, katerega ročica morda res nima najnatančnejših gibov, zato pa dovoljuje skoraj bliskovita pretikanja. In šest prestav menjalnika se zdi skoraj idealno izračunanih – le zares športno srce bi si morda zaželelo nekoliko krajša razmerja zadnjih treh. In še naprej o športnem srcu: gumbek 'sport' otrdi električni servovolan in vpliva tudi na odziv stopalke plina, ki postane izjemno občutljiva že v prvem delu njenega giba. Za bolj športen občutek.

Igriva oblika

Zato je tudi 500C lahko zelo igriv. Igriva je njegova pojava, igrive so notranje barvne kombinacije in videz v splošnem, igrivost pa omogoča tudi mehanika. Dante Giacosa, veliki dizajner malih avtomobilov (Fiatov, seveda) v sredini prejšnjega stoletja, tudi prvi krivec, da je nastal 'originalni' 500 leta 1957, bi bil ponosen.

Zlasti ob takšnem 500C, se pravi s platneno streho: zvrhana mera nostalgije, udejanjena v sodobnem malem mestnem avtomobilčku, ki – verjetno še bolj kot takrat – obrača glave mladih in starih obeh spolov in vseh slojev.

Zdaj je že jasno: (novi) Fiat 500 je postal ikona vseh generacij. S ščepcem nostalgičnega pogleda v preteklost pa še z malo avanturizma lahko na osnovi dodobra preizkušenega zatrdim: če 500, potem 500C. Človek ne more, da ga ne bi imel rad.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič, Vinko Kernc