Fiat Bravo 1.4 Starjet 16V Dynamic

Spodnja čeljust sem vam lahko pri pogledu na novega Brava povesi predvsem zaradi njegove oblike. Italijani so se znova izkazali. Če narediš krog okoli karoserije in slediš linijam, prideš okoli. Nikjer se ne ustaviš, zatakneš, vse je tekoče in dinamično. Tudi notranjost je tako lična, da zbledi velika večina konkurentov, če že ne kar vsi. Lepota pa je pri italijanih velikokrat terjala druge davke in jih še pobira.

Odlagalnih prostorov tale Bravo res nima na pretek, zato bo za shranjevanje drobnarij potrebno nekaj domišljije, a za skoraj vse se najde prostor, če ne drugje, pa v velikem predalu pred sovoznikom. Le s pijačo je nekaj težav. Tudi ergonomija ni popolna. Tako je gumb za nastavljanje snopa žarometov odročno desno od (sicer dobrega) radia, ki pride prav pri dušenju višjih vrtljajev. Kot da bi bile nastavitve snopa sopotnikovo delo. Izboljšali bi lahko še berljivost merilnikov ob dnevni svetlobi, prav tako pa tudi enosmeren potovalni računalnik.

Ta je zelo informativen, kar tudi pomeni, da se moraš, če zgrešiš en parameter, sprehoditi skozi vse preostale, da si ponovno na želenem mestu. Že pri prejšnjih Bravih (zadnja generacija) smo grajali odpiranje posode za gorivo s ključem. Nepraktično je tudi odpiranje vrat prtljažnika, saj na zunanji strani nimajo nobene kljuke (odvečen element oblikovanja? ), da bi vrata, ko jih odpreš z gumbom na ključu, lahko dvignil, ne da bi se umazal (če so vrata seveda umazana). Pri natovarjanju lahko zmoti tudi visok nakladalni rob prtljažnika, ki je sicer zgledno velik in povečljiv. Sedi se dobro, volan je tudi v tej, skoraj vstopni opremi dobro nastavljiv, prednji šipi in stranski ogledalci žene elektrika, volanski servo je dvostopenjski. Tudi klimo ima Dynamic, tako da glede opremljenosti ob prizemljenih željah ni potrebe po dodatkih.

Za zehanje v tem paketu skrbi motor. 1, 4-litrski štirivaljnik ‘uspešno’ skriva svoje ‘konje’ in trpi tudi zaradi le 128 Nm navora, ki je na voljo pri 4.500/min. Če imate možnost, izberite močnejši motor, saj je tako gnani Bravo na cesti med najmanj živahnimi. Vstopni agregat je podhranjen in zagotavlja le osnovne potrebe po mobilnosti ter ne omogoča izkoristka Bravovega dobrega podvozja, vodljivosti in prostornosti ? ob polno naloženem prtljažniku in zasedenih sediščih ga, verjemite, ni klanca, ki bi ga 1, 4-litrski Starjet (kako neprimerno ime! ) vzel z veseljem.

Z nekaj priganjanja gre Bravo 1.4 po mestu tudi dinamično, a je poraba zato večja, pretikanje, ki je pogoj za lovljenje višjih vrtljajev, kjer je štirivaljnik ‘najradodarnejši’ z močjo, pa pogostejše. Menjalnik je šeststopenjski, dober, natančen in voljan skakati iz ene reže v drugo, kar je zaradi potrebe po rednem pretikanju še pomembnejše. Šest stopenj zagotavlja boljši izkoristek moči in manjšo porabo, ki pa je aktualna le ob počasni vožnji. S tem Bravom se brez težav vozi tudi po avtocesti, le da tudi tam ne gre pričakovati čudežev.

Potrebuje nekaj časa in kilometrov, da nabere ugodno potovalno hitrost, ki je lahko tudi 150 kilometrov na uro. Le kakšne živahnosti ne pričakujte, zlasti pri pospeševanju v peti in šesti prestavi, ki sta namenjeni predvsem nižji hrupnosti in porabi. Močnejši motor marsikdaj ni sredstvo za divjanje, temveč predvsem orodje za udobnejše premagovanje razdalj. Potreba po priganjanju kljub dobri zvočni izolaciji prinese v potniško kabino dodaten hrup. Prehitevanja so omejena na daljše ravnine, za varnejša vključevanja na prednostne ceste pa je marsikdaj treba počakati, da gre mimo kak avtomobil. Vtis bi nekoliko izboljšala večja odzivnost motorja. Morda ni naključje, da je merilnik vrtljajev bolj poudarjen od merilnika hitrosti.

Prestave se zvrstijo hitro, saj merilnik hitrosti že v šesti prestavi pri 90 kilometrih na uro (podatek merilnika hitrosti) kaže 2.300 vrtljajev, pri 150 kilometrih na uro (ista prestava) pa že več kot štiri tisoč. Za mestno vožnjo pri 50 kilometrih na uro je povsem primerna četrta prestava (50 km/h), a le dokler tok prometa ne steče malce hitreje. Potem je potrebnih več vrtljajev . . Dobra lastnost šibkejšega motorja pa je, da se težko pregrešite in kršite hitrostne omejitve.

Na testu izmerjena poraba goriva je znašala 8, 5 litra. Takšno porabo bi lahko dosegli tudi z močnejšim Bravom, s katerim bi bila vožnja precej udobnejša in zabavnejša, a je tak seveda tudi dražji. Tako glede osnovne cene kot vzdrževanju (dražja zavarovanja, kasko …). Tu pa dobi tako motorizirani Bravo smisel. A le tu.

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič