Fiat Croma 1.9 16V M-jet Dynamic

Avtomobil, ki ga vidi­te, bi pri Fiatu lahko poime­no­va­li tudi dru­ga­če. A ker ga niso, ker so oži­vi­li Cromo, je očit­no, da (vsaj delno) raču­na­jo tudi na tiste kupce, ki se Crome spo­mi­nja­jo, ki so prejš­njo Cromo imeli in ki so bili z njo zado­volj­ni.

To, sled­nje, sploh ni bilo tako težko, kot si morda pred­stav­lja­te. Tista Croma je bila v tistih časih ver­jet­no naj­bolj­ši Fiat in če se je z njo pre­va­žal tudi sam šef Agnelli, to zago­to­vo nekaj pome­ni. Verjemite, da bi si Giovanni lahko pri­voščil tudi kaj draž­je­ga iz nabo­ra ita­li­jan­ske avto­mo­bil­ske indu­stri­je. Najmanj Lancio Themo.

Zato se je zdela odlo­či­tev pre­ne­ha­ti izde­lo­va­ti ta avto­mo­bil ozi­ro­ma ne pred­sta­vi­ti nje­go­ve­ga nasled­ni­ka nesmi­sel­na, kljub sploš­ne­mu zelo dobre­mu mne­nju vseh pri­zna­nih (novi­nar­skih) avto­mo­bil­skih kri­ti­kov. Kaj take­ga se v indu­stri­ji ne doga­ja pogo­sto. Kljub pogo­stim govo­ri­cam, da je nova Croma že v pri­pra­vi in da je pri­prav­lje­na za pro­iz­vod­njo, smo mora­li nanjo čaka­ti celo dese­tlet­je. In zdaj je tu. Čeprav Agnellija ni več, je v njej še vedno nekaj ’njegovega’; če lahko ver­ja­me­mo govo­ri­cam, si je ob Giugiarovi pred­sta­vit­vi pro­to­ti­pa Maserati Buran zaže­lel, da bi bila (nekoe) Croma podo­bna temu avto­mo­bi­lu. In zdaj mu je. Tako je hotel.

Svet je poln naključij. Več kot dve dese­tlet­ji sta mini­li, ko so pri Fiatu, Alfa Romeu in Saabu sedli za isto mizo in pri­pra­vi­li skup­no osno­vo (plat­for­mo) šti­rim avto­mo­bi­lom, od kate­rih je bil eden Croma. Tudi tokrat je podo­bno; nova Croma je nasta­la na osno­vi, ki sta jo v svo­jem krat­kem obdo­bju tes­nej­še­ga sode­lo­va­nja pri­pra­vi­la Fiat in GM za Cromo in nove­ga Saaba 9-5, a so sled­nji potem odsto­pi­li od sode­lo­va­nja. Se pravi: zgo­do­vi­na se (do neke mere) pona­vlja.

Giugiaro je nespo­rno eden naj­več­jih moj­strov avto­mo­bil­skih oblik, ampak tale Croma vzbu­ja pre­več pomis­le­kov in govo­ric, da bi si jo upali ozna­ei­ti kot čeden izde­lek avto­mo­bil­ske indu­stri­je. Morda je raz­log tudi v tem, da hoče biti hkra­ti kom­bi­li­mu­zi­na, kombi in limu­zin­ski kombi; v res­ni­ci je vmes­na pot med prvim in dru­gim, a cen­ti­me­tr­sko rahlo priv­zdig­nje­na, da vanjo seda­te sko­raj narav­nost, se pravi, da se na sedež ni treba veli­ko spu­sti­ti, saj je dokaj viso­ko postav­ljen.

Do pra­ve­ga limu­zin­ske­ga kom­bi­ja ji manj­ka pri­la­god­lji­vost: res se naslo­nja­lo zadnje klopi zlaga po tret­ji­ni (1/3-2/3), a je sedal­ni del fik­sen, se pravi, da v drugi vrsti ni treh loče­nih sede­žev. Tudi dvoj­na osve­tli­tev prt­ljaž­ni­ka (kar se morda sliši pre­ti­ra­no in cene­no, a tega tudi draž­ji avto­mo­bi­li nima­jo vsi) ter dobro in duho­vi­to reše­no dvoj­no dno osnov­ne­ga prt­ljaž­ni­ka tu ne poma­ga­ta, čeprav je oboje zelo upo­rab­no.

Pravzaprav kaže, da se tudi pri Fiatu ne spo­mi­nja­jo dovolj dobro svoje prve Crome, saj so pri njej vrat­ne klju­ke bolj­še (lažje odpi­ra­nje), sti­ka­la na arma­tur­ni plošči bolje postav­lje­na (bolj vidna in bolj na dose­gu rok), sede­ži bolj bočno opri­jem­lji­vi in pol­ožaj za vola­nom nasploh bolj­ši kot pri novi Cromi. A je - res­ni­ci na ljubo - to tudi vse, kar je na Cromi prve gene­ra­ci­je bolj­še­ga. Nekdo je namreč rekel: (te) Crome ne bo težko pro­da­ti, če bo le poten­ci­al­ni kupec sedel vanjo. Mislil pa je, da z zuna­njim vide­zom ne obljub­lja tiste­ga, kar sicer lahko ponu­di.

Kljub ’zgodovinskim’ pomis­le­kom je Croma dober avto­mo­bil, vsaj v tistem, s čimer Fiati že dese­tlet­ja pre­pri­ču­je­jo: s pri­jaz­nost­jo v vož­nji. V njej se viso­ko sedi, zato ima voz­nik dober pre­gled nad oko­li­co, volan je lepo komu­ni­ka­ti­ven (čeprav ni špor­ten, a je z elek­trie­no pomoč­jo pri oja­če­nju daleč naj­bolj­ši med vsemi Fiati v tem tre­nut­ku) in vož­nja ni utru­ja­jo­ča - prej naspro­tno. Notranjost se zdi lična, zla­sti v tej barv­ni kom­bi­na­ci­ji, res pa je tudi, da so te (sve­tle) barve zelo občut­lji­ve na uma­za­ni­jo, še zla­sti seve­da na tleh kabi­ne in v prt­ljaž­ni­ku. Notranji pros­tor je rado­da­ren v vseh sme­reh, tudi na zadnji klopi, in opre­ma (paket Dynamic) je s sta­liš­ča udo­bja popol­na.

Zamere pri Cromi se - kako tipič­no fia­tov­sko - nabe­re­jo v malih stva­reh: volan­ski obroč, pode­do­van po Stiloju, zara­di izboče­no­sti pri vrte­nju trga roka­ve, ori­gi­nal­ni tepih pri voz­ni­ku, čeprav v pake­tu vseh šti­rih vre­den le nekaj tisoča­kov, se zati­ka ob sto­pal­ke, tipičen Fiatov poto­val­ni raču­nal­nik je še vedno le ’enosmeren’, tem­po­ma­tu manj­ka tipka za tre­nut­no pre­ki­ni­tev, štir­je ana­log­ni meril­ni­ki, močno podo­bni tistim iz male Lancie Y (ki je poso­di­la tudi obvo­lan­ski roči­ci), se z dvema obrob­lje­ni­ma (krom) in dvema brez obro­be ne zdijo sklad­ni, odla­gal­nih mest je sila malo (takš­ne­ga, kamor bi posta­vi­li pol­li­tr­sko pla­sten­ko, sploh ni) in med upo­ra­bo lahko kak kos pla­sti­ke osta­ne v roki.

Dobra stran Crome je, da je v pomemb­nej­ših stva­reh bistve­no bolj­ša. Izolacija notra­njo­sti, na pri­mer, je odlič­na, saj tudi pri hitro­stih blizu 200 kilo­me­trov na uro zno­traj ni nepri­jet­ne­ga trušča (od motor­ja in vetra) ali nelju­bih tres­lja­jev (od motor­ja), žaro­me­ta sta zelo dobra (eeprav nista kse­non­ska), pa tudi vid­lji­vost v zuna­njih ogle­da­lih je odlič­na, z izje­mo tik za avto­mo­bi­lom (par­ki­ra­nje! ), kjer bi bil zvoe­ni par­kir­ni pri­po­moček nad­vse dobro­do­šel.

In kar je pri Fiatih prav tako že dolgo zelo pomemb­no: zelo dobra je meha­ni­ka. Podvozje se zdi odličen kom­pro­mis med šport­nim nena­gi­ba­njem karo­se­ri­je in meh­kost­jo bla­že­nja cest­nih nerav­nin vseh oblik, zara­di česar je Croma avto­mo­bil, ki ga je pri­jet­no vozi­ti. V veli­ko pomoč pri tem je tudi motor, ki doka­zu­je, da so v tem tre­nut­ku tur­bo­diz­li iz

Torina med naj­bolj­ši­mi, pa naj gre za zmog­lji­vo­sti, za pora­bo gori­va ali za pri­jaz­nost do voz­ni­ka. Tale 1, 9-litrski stroj zadnje gene­ra­ci­je s 16-ventilsko teh­ni­ko v glavi ter z naj­so­do­bnej­šim siste­mom skup­ne­ga voda zmore ugo­di­ti vsem: tistim, ki se želi­jo udo­bno (eetu­di hitro) pelja­ti, in tistim, ki meni­jo, da se mora­jo pelja­ti šport­no suro­vo.

Testna Croma sicer tovar­ni­ško obljub­lje­ne naj­več­je hitro­sti ni dose­gla, a je bila z zmog­lji­vost­mi (do 200 kilo­me­trov na uro) vse­eno zelo pre­pričlji­va, pa naj gre za pospe­še­va­nje ali za zahte­va­no pro­žnost. In kljub ne naj­bolj nežni desni nogi nam pora­be gori­va ni uspe­lo dvig­ni­ti prek 10, 5 litra na 100 kilo­me­trov. Dober pomoč­nik pri voz­nih užit­kih je tudi menjal­nik: pre­ti­ka hitro (če voz­nik tako hoče) in natanč­no, daje dober pov­rat­ni obeu­tek, pre­stav­na raz­mer­ja pa so ravno prav dina­mič­no izraču­na­na, da je Croma živa­hen avto­mo­bil, a naj­vee­jo hitrost vse­eno dose­že pod 4000 vrt­lja­ji v minu­ti v 6. pre­sta­vi.

Takšna se vam uteg­ne Croma kljub našte­tim sla­bo­stim pri­ku­pi­ti, saj se izka­že za pri­jet­no, neko­li­ko samo­svo­jo, pred­vsem pa tipič­no fia­tov­sko pope­stri­tev v tem veli­kost­nem raz­re­du avto­mo­bi­lov. Da bi vas pre­priča­la, mora­ta biti izpolnjena dva pogo­ja: da sede­te vanjo in da niste pre­več obre­me­nje­ni s pri­ča­ko­va­nji, ki bi jih uteg­ni­li pri­ne­sti iz stare Crome. Četudi le po spo­mi­nu.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič