Fiat Ducato 160 Multijet

Tole je seveda krepko pretiravanje, je pa slikovit prikaz, kako so napredovali dostavniki; zagotovo nekajkrat bolj kot osebni avtomobili.

Ducato je tipičen primerek; njegovo ime se vleče že dolga leta, toda le ime. Vse drugo, od logotipa na prednji maska nazaj, je drugačno, novo, naprednejše. No, še vedno se je treba vanj povzpeti, še vedno se v njem visoko sedi (tudi glede na raven ceste) in še vedno je volanski obroč precej bolj položno postavljen (in nastavljiv le po globini) kot v osebnih avtomobilih. A to bo, kot kaže, ostalo tudi v prihodnje.

Položaj za vožnjo je torej izrazito sedeč, kar pomeni, da voznik na stopalke pritiska navzdol, kar spet pomeni, da jih ne odriva od sebe. To samo po sebi ne moti toliko, le kadar si voznik sedalni del sedeža nagne nekoliko bolj nazaj, je pritiskanje na (predvsem) stopalko sklopke (spet nekoliko) nerodno. Sicer pa je prostor za tri potnike vsem prijazen.

Materiali so sicer (logično) videti ceneni, ker so pač izbrali takšne, da niso (preveč) občutljivi za umazanijo in manjše poškodbe. Merilniki so preprosto preneseni iz osebnih Fiatov, še najbolj so podobni Pandinim, kar obenem pomeni tudi, da je tam podatkovno bogat potovalni računalnik in da je skakanje med podatki enosmerno. Prestavna ročica je prijazno dvignjena na armaturno ploščo, kar pomeni lahkotno upravljanje, le 'bližina' tretje in pete prestave zahteva nekaj privajanja.

Čeprav je v Ducatu, kot ga vidite na fotografijah, potnikom namenjena le ena vrsta in trije sedeži na njej, je prostora za manjše ali večje stvari zares ogromno. Pred sopotnikoma sta dva velika predala v armaturni plošči, v vratih sta ogromna predala, predalčkov je še cel kup, pod skrajnim desnim sedežem je velika plastična posoda in nad prednjo šipo polica, ki zmore sprejeti tudi precej velike kose.

Ne manjka tudi polička z zaponko za dokumente ali papirje velikosti A4, ki pogosto pride prav pri dostavah (prevzemni listi), nekaj podobnega pa je tudi na hrbtnem delu naslonjala srednjega sedeža, ki ga je mogoče poklopiti in pridobiti dodatno polico. Le na pločevinke pijače niso pomislili – na armaturni plošči je le en temu podoben utor, ki pa v osnovi služi kot prostor za pepelnik. Res je, da sta na polički, ki nastane po prevračanju srednjega naslonjala, še dva podobna utora, ampak če so v tem Ducatu trije potniki . .

Naš seznam opreme, ki ga izpolnimo za vsak testirani avtomobil, sploh ni tako prazen, kot bi si morda mislili: daljinska osrednja ključavnica, samodejni (električni) pomik voznikove vratne šipe v obeh smereh, električni nastavljivi zunanji ogledali s po dvema zrcaloma v enem ohišju (nadzor nad delom zadnjih koles), samodejna klimatska naprava, Bluetooth, izdatna nastavljivost voznikovega sedeža, bogat potovalni računalnik, kamera za pomoč pri vzvratni vožnji . . Življenje v takšnem Ducatu je lahko precej lahkotno.

Veliko pomaga tudi motor, ki je sodobne turbodizelske gradnje, a naravnan na dostavniška dela: zavrti se 'le' do 4.000 vrtljajev v minuti (do četrte prestave), kar je povsem dovolj. Ko je Ducato prazen, zlahka speljuje v drugi prestavi pa še takrat je lahko poskočen. Na drugi strani je šesta prestava naravnana na varčno vožnjo, tako da doseže največjo hitrost v peti prestavi; merilnik hitrosti se ustavi pri številki 175, v šesti prestavi pa vrtljaji padejo na prijaznih 3.000 v minuti. Ni si težko zamisliti, da ta motor zlahka vleče tudi obremenjeno vozilo. Pri tem se zdi tudi razmeroma varčen: na našem testu je porabil od 9, 8 do 14, 5 litra plinskega olja na 100 kilometrov.Odlično se obnaša tudi menjalnik – gibi ročice so lahkotni, kratki in natančni ter po potrebi hitri, če si voznik tega zaželi.

Zadek se (z gumbom na ključu) odklepa posebej, kar je uporabna zadeva, odpreta pa ga dvokrilna vrata, ki se seveda odpreta v osnovi za 90 stopinj, lahko pa jih tudi zasučete za 180 stopinj. Znotraj razen dveh osvetlitvenih lučk ni ničesar. Razen seveda ogromne luknje. Ducato je samo kot dostavnik na voljo v številnih izvedbah, z različnimi višinami in medosnimi razdaljami, in tole je le ena od možnosti. Pestrost ponudbe skrbi, da je marsikatera želja (oziroma potreba) izpolnjena.

Motor v testnem Ducatu je bil resda najmočnejši iz ponudbe, a to ne zmanjšuje splošnega vtisa. Vožnja je lahkotna in neutrujajoča, Ducato pa hiter in (upoštevaje dolgo medosje) okreten dostavnik, ki se vse do največje dovoljene hitrosti na cestah mirno kosa z osebnimi avtomobili in zlahka drži tempo vožnje na katerikoli cesti.

In to je tisto, kar loči današnjega Ducata od onega izpred dveh desetletij. Tisti je bil cokla v prometu, ker je bil okoren in počasen, da ne omenjam težaškega dela voznika. Danes je povsem drugače: za marsikoga je še vedno cokla v prometu, ampak zato, ker ga je (če voznik Ducata tako hoče) težko slediti . .

Vinko Kernc, foto:? Vinko Kernc