Fiat Linea 1.4 T-Jet 16v (88 kW) Emotion

24. 4. 2008
Deli

Od pike do črte . . Zanimivo: nihče ne sprašuje, zakaj je Punto pika. Marsikoga pa zanima, zakaj je Linea črta . .

Matematično gledano od točke do črte ni posebej daleč, še posebej pri osnovnošolski geometriji ne. Akademsko gledano, je tudi tehnično zadeva dokaj preprosta, še posebej za strojnika in oblikovalca pri Fiatu. Recept je jasen: vzameš Punta, mu spremeniš zadek v limuzinskega in se še malce poigraš z videzom ter tehniko. Izvolite, Linea. Črta, daljša od točke. Od pike.

V praksi je seveda nekoliko bolj zapleteno: da bi Punto postal Linea, se je moral najprej za devet centimetrov raztegniti med kolesnima osema, potem spremeniti prednje luči (v slogu večjega Brava), prednja blatnika, motorno masko in odbijač, šele potem pride na vrsto zadek. In tu imamo opravka s predsodki.

Neki zlobni jezik je namignil, da je Linea še grša od Thalie. Grša? Pa poglejmo: Linea je spredaj čedna kot Punto, z obilico kroma pa je še prestižnejša od njega, s strani ima povsem korektne poteze klasične (štirivrat­ne) limuzine pa tudi eleganten zadek se zdi kot del celote tega avtomobila, in ne kot na silo zrisan priklopnik. Grda?

Bodimo pošteni. Dovolimo vsakomur osebno mnenje, a če je to obremenjeno z osebnimi predsodki, ne šteje v celotni sliki. Če ljudje na tej strani Alp ne maramo tako majhnih limuzin, to še ne pomeni, da so grde. Tako kot v preostali (zahodni) Evropi tudi pri nas limuzino (kot obliko avtomobilske karoserije) 'sprejmemo' šele nekje v srednjem velikostnem razredu, pa še tam ne prav radi; večina ponudbe je tudi tam kombilimuzinske, le redki, prestižnejši brez strahu tam ponujajo le štirivratne karoserije. Linea pa je – velikostno gledano – vsaj za dve stopnički niže.

Čemu limuzino v tem razredu? V svetu, ki je v celoti veliko veliko večji od Evrope, je tudi tu povpraševanje veliko, preveliko, da bi ga lahko zanemarili. Da se je sem podal tudi Fiat, ni čudno, saj obvladuje del trga tretjega sveta. In če že sestavi izdelek, načelno namenjen drugim deželam, zakaj ga ne bi ponudil tudi Evropi? Ljudje pa smo vedno nezadovoljni: če ga ne bi ponudil, bi se ogorčeno spraševali, zakaj ga ni, zdaj, ko ga je, pa se sprašujemo, ali je to smiselno? Kakorkoli že, nekateri bodo (so) zadovoljni, drugi se lahko mirno obrnejo stran.

Pravzaprav Linea v celoti pusti zelo dober občutek. Na trenutke celo boljšega kot Punto, začenši s prtljažnikom. Linejin je v osnovi krepko večji od osnovnega Puntovega; če zamižimo na eno oko, je skoraj enkrat večji od njega. Luknja zadka je res velika: 500 litrov! Od tu naprej je odvisno, kako gledate: če prtljažnik pogosto povečujete, potem zmaga Punto z rezultatom 1.020 : 870, v nasprotnem primeru je rezultat nepomemben. Se pa tudi v Linei do največje številke dokopljete s postopnim, tretjinskim zlaganjem zadnje klopi oziroma sedežnega naslonjala.

Pri kombilimuzinah velikih razlik med vrati prtljažnika ni, limuzine pa so si precej različne; Linea, denimo, ima dokaj velik pokrov prtljažnika, kar pomeni, da je dokaj velika tudi luknja pod njim, res pa je, da je nakladalni rob precej visok.

Linea je enako visoka kot Punto, za skoraj pet centimetrov širša od njega, daljša pa več kot za pol metra. Njenih dobrih 4, 5 metra dolžine je treba upoštevati, če ne drugje, vsaj v garaži. Na prednjih sedežih pa, gledano mersko, večjih odstopanj ni. Bolj preseneti to, da pravzaprav zelo malo spomni na Punta.

Nekateri elementi so namreč povsem drugačni, celo na Fiate v splošnem ne spomnijo: na primer vratne kljuke, ki služijo tudi zaklepanju (pritisk v vrata – pozdrav od Forda! ), pa zavolanske ročice, ki so druge oblike in z drugačnimi gumbi (leva za brisalnike je vrtljiva in – žal – nima možnosti nastavljati dolžino intervala prekinjenega teka), pijači (pločevinke ali plastenke) so namenjena štiri mesta (dve pred prestavno ročico, dve v komolčnem naslonjalu zadnje klopi), ledvena opora voznikovega sedeža je električno nastavljiva (gumb zanjo pa je med sedežema), med prednjima sedežema je tudi čvrsta komolčna opora (in uporaben predal v njej), vratca pokrovčka posode za gorivo se odpro od znotraj z vzvodom (kar pomeni, da se dolivanja goriva ni treba lotevati s ključem) pa še kaj bi se našlo.

Tudi z notranjim videzom (armaturna plošča) Linea le spominja na Punta, saj notranjost ni preprosto prestavljena iz njega. Če čednim potezam prištejete dvobarvno notranjost (črna in svetlo rjava plus seveda svetel strop) in že od Punta znane notranje mere, je menda razumljivo: Linea je znotraj prijeten avtomobil.

Za volanom deluje celo bolj kompaktno od Punta. Morda k temu nekaj doda volanski mehanizem, saj deluje volan bolj togo, bolj povedno, bolj natančno. Zanimivo: Linea nima dvostopenjskega volanskega serva! Ima pa (vsaj v testnem primeru) v usnje oblečen obroč volana (in prestavno ročico), radijske komande na obroču in dobro ergonomijo upravljanja vozila. Od vsega izstopa (spet) le potovalni računalnik, ki ima veliko podatkov, a le eno smer brskanja. Tudi merilniki niso vzeti iz Punta, so pa dobro pregledni (brez odsevov in z dobro grafiko! ) in strežejo z zadosti informacijami – tako kot smo vajeni pri večini Fiatov.

Da Linea misli resno, lahko razberemo tudi iz opreme, ki jo ponuja. Poleg tudi za ta razred pričakovanih elementov (daljinska osrednja ključavnica, samodejni pomik štirih šip navzdol, voznikove pa tudi navzgor in drugi) je testna Linea razvajala z Blaupunktovim avdiosistemom, z vhodom za ključ USB (glasba v formatu mp3! ) v predalu pred sovoznikom (! ), z oranžno nočno 'slapovsko' osvetlitvijo osrednjega dela armaturne plošče, z režami za zračenje k zadnji klopi, z dvema samodejno osvetljenima ogledalcema v senčnikih (kar je v tem koncernu prej izjema kot pravilo tudi pri dražjih avtomobilih), s tempomatom, s parkirnim pripomočkom zadaj ter s samodejno klimatsko napravo, ki zelo dobro deluje in ki je v času testa (vreme! ) zahtevala zelo malo posegov v njeno delovanje.

Tisti krom na prednjem delu Linee vsaj v takšnem paketu napoveduje tudi zmeren prestiž v notranjosti.

Toliko o razlikah. Pod pločevino posprav­ljena mehanika pa ne prinaša nič drugačnega od Punta, saj gre za enako podvozje s poltogo premo zadaj (kar je danes klasika v tem razredu), kar – če odštejete drobne razlike zaradi daljšega medosja in dodane mase za zadnjo osjo) – pomeni zanesljivo lego na cesti z malo nagibanja karoserije. To se morda bere nenavadno, saj so avtomobili, v osnovi namenjeni manj razvitim državam, tudi mehkeje vzmeteni, vendar se Linea na naših cestah izkaže za povsem 'evropski' kompromis med udobjem in nagibanjem.

Fiat je Lineo na trge pospremil z dvema motorjema (1.4, 57 kW in 1.3 JTD, 66 kW), a je ponudbo hitro dopolnil. Testni avtomobil je tako poganjal zelo živahen motor, za katerega bi z voznikovega sedeža ocenili, da je kak ugleden 1, 8-litrski bencinar, v resnici pa gre za svež 1, 4-litrski turbobencinar.

Zasnova je takšna, da turbopuhalo skriva vse svoje slabe lastnosti (odzivnost, 'dirkaški' značaj motorja), se pravi, da je med vožnjo ugleden in nič razbijaški, čeprav streže z 200 njutonmetri največjega navora ter z 88 kilovati največje moči. Tudi poraba ni tipično 'turbinska', čeprav je res, da žeja pri priganjanju naraste bolj kot pri enako zmogljivih, a večjih bencinskih strojih brez turbopuhala.

Motor tako lepo, odločno in zvezno pospešuje že od 1.500 motornih vrtljajev naprej in vse do nekaj več kot 5.000 vrtljajev v minuti. Rdečega polja merilnik vrtljajev sicer nima, elektronika pa nežno prekine delovanje motorja pri 6.400 vrtljajih v minuti. Do tja se motor sicer z nekaj več potrpljenja zavrti tudi v četrti prestavi (kar na merilniku hitrosti pomeni skoraj natanko 200 kilometrov na uro), vendar daje občutek, da visokih vrtljajev ne mara.

Najlepše se počuti med 2.000 in 4.500 vrtljaji, in če je voznik s stopalko plina nežen, tudi ni požrešen. Odčitki z merilnikov kažejo, da pri 50 kilometrih na uro (1.300 vrtljajev v šesti prestavi) zahteva 4, 7 litra goriva na 100 kilometrov, pri 130 kilometrih na uro (dobrih 3.000 vrtljajev) 7, 4 in pri 160 kilometrih na uro (slabih 4.000) 10, 4 litra bencina na 100 kilometrov. Na našem testu je pri zmerni, a še vedno hitri vožnji porabil povprečno 7, 8 litra, pri neprizanesljivi vožnji pa 12 litrov na 100 kilometrov.

Pet prestav menjalnika je pri lepih motornih krivuljah povsem zadosti, čeprav se dodatne šeste ne bi branili. Menjalnik pa je skozi svoja prestavna razmerja neka vmesna pot: niti ni izračunan na dolgo niti ni šport­no kratek. Tudi ko motor v četrti prestavi poženete do prekinjevalnika, potem pa pretak­nete v peto prestavo, vrtljaji padejo na vrednost 4.800 in motorju še uspe pospeševati 1, 2 tone težak avtomobil.

Predvsem pa je pomembno, da kombinacija motor-menjalnik omogoča odločna prehitevanja pri 70 ali 80 kilometrih na uro, torej na cestah zunaj naselij, kjer voznik to najbolj potrebuje. Prožnost je po zaslugi turbopuhala kljub le petim prestavam odlična.

Linea s takšnim motorjem morda res ne bo najbolj iskana različica, se pa takšna ponuja kot zelo dobra alternativa vsem, ki niso čisto zapriseženi petvratnim karoserijskim različicam. Gledano kot celota, je testna Linea pustila zelo dober vtis.

Z razdalje bi zato lahko zapisali: tudi Linea je zelo dober Punto, čeprav ima drugačno ime. Sicer pa, če gledate na ime le kot na skupek črk – od pike do črte res ni daleč. V primeru tega avtomobila pa trditev prav tako drži.

Iz oči v oči

Dušan Lukič: Limuzina mora biti, pravijo kupci na nekaterih avtomobilskih trgih (a slovenskega ni med njimi). Zato je nastala Linea, zato so nastali limuzinski Astra, Megane, Jetta . . Tako podobni (po zasnovi), a tako različni (po izvedbi). Nekateri so očitno polimuzinjene različice petvratnih modelov, drugi oblikovno povsem novi (in všečni avtomobili), tretji tehnični in oblikovni križanci. In Linea spada med zadnje. Zato oblika ni vrhunska (je pa sprejemljiva), zato je tehnika mešanica najbolj sodobnega in že dodobra preizkušenega in zato bo Linea popolnoma zadovoljila povprečnega kupca, ki hoče imeti povprečno dobro (in povprečno drago oziroma poceni) limuzino tega velikostnega razreda. Nič več in nič manj.

Mitja Reven: Zaradi limuzinskega zadka napelje prva misel prav v smer Fiatove Albee. Napačno, saj si avtomobila sploh nista podobna, čeprav ju druži razredno enaka oblika. Linea ne stavi na kupce, ki iščejo limuzino za čim manj denarja, saj je bolje opremljena, pri izdelavi so uporabljeni boljši materiali (notranjost je prav prijetna, a čisto Fiatova ? z vsemi plusi in minusi), počutje v vožnji z njo pa je na višji ravni. S (sicer) dizelsko gnano Lineo sem pred meseci naredil daljšo pot in bil presenečen: resda je bilo na avtocesti zaradi mehkejše zasnove nekaj več dela z volanom (čeprav manj od pričakovanj), a ko sem po sedmih urah vožnje prišel na cilj, bi težko govoril o utrujenosti. Mene je 'mali Maserati' pozitivno presenetil.

Vinko Kernc, foto:? Aleš Pavletič

Osnovni podatki
Prodaja: Avto Triglav d.o.o.
Cena osnovnega modela: 15.750 €
Cena testnega modela: 17.379 €
Moč: 88kW (120 KM)
Pospešek (0-100 km/h): 9,2 s
Največja hitrost: 195 km/h
Poraba po ECE, mešan cikel: 6,8l/100km
Garancija: 2 leti splošne in mobilne garancije, 3 leta garancije za lak, 8 let garancije na prerjavenje.
Servisni pregled na 30,000 km
Stroški (do 100.000 prevoženih kilometrov oz. pet let)
Redni servisi, delo, material: 572 €
Gorivo: 9.942 €
Gume (1) 512 €
Obvezno zavarovanje: 2.660 €
KASKO ZAVAROVANJE (+B,K), AO, AO+ 2.050 €
Skupaj 24.739 € (strošek na km: 0,25 €)
Tehnični podatki
Motor: 4-valjni – 4-taktni – vrstni – turbobencinski – nameščen spredaj prečno – vrtina in gib 72 × 84 mm – gibna prostornina 1.368 cm? – kompresija 9,8 : 1 – največja moč 88 kW (120 KM) pri 5.000/min – srednja hitrost bata pri največji moči 14 m/s – specifična moč 64,3 kW/l (87,5 KM/l) – največji navor 206 Nm pri 2.500/min – 2 odmični gredi v glavi (zobati jermen) – po 4 ventili na valj – turbinski polnilnik na izpušne pline – hladilnik polnilnega zraka
Prenos moči: motor poganja prednji kolesi – 5-stopenjski ročni menjalnik – prestavna razmerja I. 3,820; II. 2,160; III. 1,480; IV. 1,070; V. 0,880; VI. 0,740; – diferencial 3,940 – platišča 6J × 17 - gume 205/45 R 17 V, kotalni obseg 1,86 m.
Zmogljivost: največja hitrost 195 km/h – pospešek 0–100 km/h 9,2 s – poraba goriva (ECE) 9,2/5,2/6,8 l/100 km.
Voz in obese: limuzina – 4 vrata, 5 sedežev – samonosna karoserija – spredaj posamični obesi, vzmetne noge, trikraka prečna vodila, stabilizator – zadaj poltoga prema s torzijskim drogom, vzmeti, teleskopski blažilniki, stabilizator – zavore spredaj kolutne (prisilno hlajene), zadaj kolutne, ABS, mehanska ročna zavora na zadnji kolesi (ročica med sedežema) – volan z zobato letvijo, električni servo, 2,6 zasuka med skrajnima točkama.
Mase: prazno vozilo 1.275 kg – dovoljena skupna masa 1.700 kg – dovoljena masa prikolice z zavoro: 1.200, brez zavore: 500 kg – dovoljena obremenitev strehe: 75 kg.
Zunanje mere: širina vozila 1.730 mm – kolotek spredaj 1.473 mm – zadaj 1.466 mm – rajdni krog 10,8 m
Notranje mere: širina spredaj 1.450 mm, zadaj 1.440 mm – dolžina sedalnega dela prednji sedež 520 mm, zadnji sedež 510 mm – premer volanskega obroča 370 mm – posoda za gorivo 45 l.
Prtljažnik: 1 × nahrbtnik (20 l); 1 × letalski kovček (36 l) ; 1 × kovček (85,5 l), 2 x kovček (68,5 l)
Naše meritve
T = 13 °C / p = 1.048 mbar / rel. vl. = 38 % / Stanje kilometrskega števca: 3.857 km / Gume: Bridgestone Blizzak LM-25 215/50/R17 H
Pospešek 0-100km: 9,8s
402m z mesta: 17,0s ( 134km/h)
1000m z mesta: 31,5s ( 168km/h)
Prožnost 50-90km/h: 9,3 (IV.)s
Prožnost 80-120km/h: 13,2 (V.)s
Največja hitrost: 193km/h (V.)
Najmanjša poraba: 7,8l/100km
Najvišja poraba: 12,3l/100km
poraba na testu: 9,3 l/100km
Zavorna pot pri 130km/h: 66,1m
Zavorna pot pri 100km/h: 40,6m
AM meja: 40m
Trušč pri 50km/h v 3. prestavi 58dB
Trušč pri 50km/h v 4. prestavi 56dB
Trušč pri 50km/h v 5 prestavi 55dB
Trušč pri 90km/h v 3. prestavi 64dB
Trušč pri 90km/h v 4. prestavi 62dB
Trušč pri 90km/h v 5. prestavi 60dB
Trušč pri 130km/h v 4. prestavi 68dB
Trušč pri 130km/h v 5. prestavi 66dB
Trušč v prostem teku: 36dB
Napake med testom: brez napak
Ocena skupaj (342/420)
  • Precej visoko po točkovni lestvici znotraj ocene 4 se je prebila takole motorizirana in opremljena Linea. Zagotovo je zanimiv izdelek, ki pa ima eno večjo slabost – predsodek morebitnih kupcev. Sicer pa je tehnično prijetno presenetila.

  • Zunanjost (12/15)

    T = 13 °C / p = 1.048 mbar / rel. vl. = 38 % / Stanje kilometrskega števca: 3.857 km / Gume: Bridgestone Blizzak LM-25 215/50/R17 H

  • Notranjost (119/140)

    Zelo prostorna, še posebej (za ta razred) zadaj. Zelo dobra ergonomija in oprema, velik osnovni prtljažnik.

  • Motor, menjalnik (38 /40)

    Odličen motor – tih in miren tek, široko delovno področje, velike zmogljivosti, a uglajeno delovanje.

  • Vozne lastnosti (78 /95)

    Zelo dobra podvozje in lega na cesti, volan nad pričakovanji. Neugodno velik obračalni krog.

  • Zmogljivost (31/35)

    Pospešuje dobro, čeprav rahlo slabše od obljubljenega. Odlična prožnost kljub le petim prestavam.

  • Varnost (27/45)

    Zaviranje je kak meter pod pričakovanji. Dober varnostni paket, le stabilizacijski ESP manjka.

  • Gospodarnost

    Za 400 evrov dražja od primerljivega Punta se zdi soliden nakup, je pa v tem cenovnem razredu že Bravo.

AM ocena: 4/5

Užitek v vožnji: 3/5

Hvalimo in grajamo
živahen in zmogljiv motor
volan
menjalnik
podvozje
notranja odlagalna mesta
oprema
počutje, prostornost
pokrovček goriva brez ključa
nima stabilizacijskega sistema ESP
nima nastavitve intervala prednjih brisalnikov
glasen motor pri visokih vrtljajih
predal pred sovoznikom je brez ključavnice in neosvetljen
upravljanje potovalnega računalnika
poraba pri priganjanju