Fiat Multipla 1.6 16V Emotion

Tega ob Multiplinem prihodu verjetno ni bilo treba razlagati. Odbita oblika, velike steklene površine, zanimivo nameščeni prednji žarometi (dva spodaj in dva zgoraj) in nevsakdanje linije zadnjih luči so jasno nakazovali, katerim kupcem je namenjena. In njihovim okusom primerno so uredili tudi notranjost.

Potem je prišlo leto 2004. Multipla je upihnila šesto svečko in nastopil je čas za njeno prenovo. Ker je tovarna zabredla v težave, ki ji jih zagotovo nihče ne zavida, je povsem razumljivo, da so se prenove lotili zadržano in premišljeno. Zunanje linije so postale bolj vsakdanje, žarometi in zadnje luči klasični in na trg je prišla Multipla, kot jo lahko vidimo danes.

Mnogi bodo zaradi tega verjetno pogrešali drugačnost, ki je bila tako značilna zanjo. Še posebej tisti, ki se jim je prikupil njen prejšnji obraz. K sreči (ali nesreči) pa to ne velja za njeno notranjost. Ta ostaja nespremenjena, kar pomeni, da je večina armaturne plošče še vedno prevlečena s tkanino, da sredinska konzola še vedno spominja na gmoto neobdelane gline, da je znotraj še vedno vidna gola pločevina in da notranjost še vedno lahko dovolj udobno sprejme šest odraslih potnikov. To ji uspeva zaradi svojevrstne postavitve sedežev, s pomočjo katere lahko spredaj, poleg voznika, sedita še dva potnika.

Da je inženirjem uspelo uresničiti zamisel o šestih sedežih v dveh vrstah, so morali najprej razširiti notranjost kabine. Tako v višini komolcev Multipla ponuja celo za 3 centimetre več prostora kot na primer Beemvejeva serija 7. Nato so skrajni levi (beri: voznikov) in skrajni desni sedež poriniti povsem k vratom in šele tako so dobili dovolj prostora za šesti sedež. Ta je s svojimi merami v celoti primerljiv z ostalimi petimi, torej šesti potnik z udobjem praviloma ne bi smel imeti težav, Multipla pa je zaradi tega že ob svojem prihodu postala svojevrsten posebnež med sebi enakimi. Z relativno kratko zunanjo dolžino, nevsakdanjo širino, dolžini avtomobila primerno velikim prtljažnikom in tremi prekucljivimi ter odstranljivimi sedeži zadaj.

Tako ostaja jasno, da si tega avta, kljub prenovi, ne boste omislili brez razloga. Trije sedeži v vrsti pomenijo, da so štirje od šestih potnikov precej stisnjeni k vratom. Kar ne vliva želenega občutka o varnosti. Tu se skriva tudi težava, ki neveščega voznika spremlja prvih nekaj kilometrov. Določanje širine avta je precej varljivo. Avto je širši, kot vam pravi občutek. Najbolj ironično pri vsem tem pa je, da sta prav sedeža v sredini tista, ki bosta verjetno zasedena le takrat, ko se bo z Multiplo na pot odpravilo pet oziroma šest potnikov.

Vas bo pa ta limuzinski kombi navdušil na drugih področjih. Tako zabavnega in ubogljivega (beri: neposrednega) volana v drugih limuzinskih kombijih ne boste srečali. Prestavna ročica in druga stikala so ves čas pri roki, razen tistega za ukazovanje potovalnemu računalniku, ki je skrit nekje med merilniki. Če k temu prištejemo še neverjetno živahen motor, pa si upamo trditi, da Multipla spada med bolj zabavne enoprostorce. In to velja za vse, ki se znajdejo v notranjosti. Ta je oblikovno dovolj razgibana, da ne postane dolgočasna. Velike steklene površine vsakič znova poskrbijo za panoramsko dojemanje okolice.

O morebitni podhranjenosti motorja v mestnih središčih zlepa ne moremo govoriti. 103 konjiči Multiplo izjemno živahno poženejo z mesta. Da je v nosu ’le’ 1, 6-litrski motor, ugotovite šele na odprtih cestah izven naselja. Takrat se izkaže, da je 145 Nm vendarle premalo za suverena prehitevanja s srednjega delovnega območja motorja, da pri hitrosti nad 130 km/h začne občutno naraščati trušč v notranjosti in da ob priganjanju poraba goriva brez težav prileze do številke 14 litrov na sto prevoženih kilometrov.

To pa je tista slabša stran Multiple, h kateri moramo žal prišteti še sloves, za katerega smo že mislili, da so se ga znebili. V štirinajstih dneh našega testa smo s tal pobrali znak z zadnjih vrat, ki je odpadel ob povsem nedolžnem zapiranju pri temperaturi nekaj stopinj pod ničlo. S spodnjega dela prednjega odbijača smo z rokami dokončno odtrgali zaščitno gumo, ki je začela viseti z obeh koncev in sleherni dan ’bentili’ nad zračnostjo v vzvratnem ogledalu, ki nikoli ni ostal v položaju, ki smo mu ga nastavili. Ampak to z igrivostjo Fiatovega enoprostorca nima nič skupnega.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič