Fiat Panda 1.3 JTD 4×4 Cross

Saj se še spomnite: tale Panda bi se morala po načrtu imenovati Gingo, pa se ne, ker se je Renault pritožil, češ da je preveč podobno imenu Twingo. Sreča! Čeprav povsem na začetku sicer ni bilo videti, da bo primerno nasledila tisto 'noro kišto', kot so ji ljubkovalno rekli Nemci, je zdaj jasno, da je bila bojazen odveč.

Takšna, kot jo vidite na fotografijah, je še posebej prikupna. Ker je majhna in ker je tako spretno nadgrajena z bolj ali manj potrebnimi terenskimi elementi. Takšno bi marsikdo imel kar tako, tudi če je nikoli ne zapelje z asfalta. Kar je tudi tehnično razumljivo: okretnejšega (bistvena razlika je že do Punta! ! ), poskočnejšega in v vseh pogojih obvladljivega avtomobil(čk)a v tem trenutku na našem trgu ni, še posebej če je v njej ta mali, a popolnoma spodobno zmogljiv turbodizel.

Majhnost seveda terja svoj davek: v njej so le štirje sedeži in zelo malo prostora (posebej širine) na njih, majhna je posoda za gorivo, majhen (a povsem odrasel) je motor, malo je odlagalnih mest in majhni (čeprav po nepotrebnem) sta zunanji ogledali. Si pa skoraj ne morete misliti, kako lahkotno obvladuje mesta in parkirišča, če že dolgo niste sedeli v tako majhnem avtomobilu.

Znotraj, razen po na otip bolj grobem (trpežnem? ) materialu, ki je lahko neprijeten (poleti) za golo kožo, ni videti, da bi hotela biti terenec. Še vedno se v njej (pre)visoko sedi (strop hitro postane preblizu), bočnega oprijema je zelo malo, enaki kot v drugih Pandah so tudi merilniki skupaj z bogatim (a še vedno enosmernim) potovalnim računalnikom, oblika notranjosti in oprema, ki jo dobite serijsko ali zanjo doplačate. Manjka merilnik zunanje temperature, zadaj je zložljivo le naslonjalo klopi, v usnje oblečen volanski obroč je le višinsko nastavljiv in opozorilnik ve, katera vrata so (ko so) odprta. In spretna črno rumena barvna kombinacija se zdi prav posrečena.

Sodoben motorček je poskočen, Panda z njim kljub štirikolesnemu pogonu zlahka in hitro speljuje (čeprav je res, da je prva prestava dokaj kratka) in zdi se, da tudi z mučenjem do 5.000 vrtljajev (v prvih štirih prestavah! ) v minuti nima posebnih težav. Ampak ko gre za zmogljivosti, je povsem dovolj, da pretikate pri 4.500 vrtljajih v minuti, pa se na pospešku to ne bo poznalo, saj vrtljaji spet padejo v navorsko (dizel) dovolj bogato območje. V zadnji, peti prestavi gre pri 2.500 vrtljajih okrog 100, pri 3.000 120, pri 3.500 140 in pri 4.000 okrog 160 kilometrov na uro, kar je tudi največja hitrost. To pomeni, da potovati z njo ne bo mogoče prav hitro, vseeno pa ne bo nadležno, saj se trušč tudi pri največji hitrosti ne dvigne na neprijetno raven.

Dobro, takšna Panda je res terenec v nekoliko širšem pomenu besede, ampak bistveno bolj kot marsikateri zlikani in na široko obuti 'terenec', ki s svojim videzom in velikostjo to obljublja. Povišana oddaljenost od tal, dober štirikolesni pogon in ozke gume te Pande so skoraj čarodejni: Cross se ustavi šele, ko je klanec prestrm za motor, ko nasede s trebuhom ali ko vozniku srce ne da, da bi jo pognal prek kamenja ali blata. Takšna se zdi kot igračka: zaradi majhnosti in prikupnosti, pa tudi zato, ker si mirno lahko utrgate čas in se zapeljete po brezpotjih. Ali le za kakšno urico krožite po vrhniškem tankovskem poligonu.

Miki je z njo prišel le do četrte etape Dakarja. Nič hudega; Cross zato ni nič manj primeren za tisto, čemur je v osnovi namenjen.

bese­di­lo: Vinko Kernc

foto: Vinko Kernc