Fiat Punto 1.4 16V Emotion

Časi, v katerih je Fiat Punto gradil svoj uspeh in na nekaterih trgih celo vladal, za večino preostalih avtomobilov, narejenih v Italiji, niso bili posebno uspešni. Toda Punto je kljub temu vztrajal! Mnoge, tako mlajše kot starejše, je navduševal že z obliko.

Naj spomnimo: Punto je bil prvi in do tega trenutka tudi edini avtomobil, ki se je v trivratni različici bahal s športno, v petvratni pa z očitno družinsko obliko. In če se bo komu ta malenkost morda zdela precej nepomembna, ne pozabimo, da ljudje še vedno kupujemo predvsem z očmi.

Pa to ne velja le za avtomobile. Jasno je, da ob tem ne smemo pozabiti tudi na nekatere druge značilnosti, ki so Punta postavljale pred tekmece. Gre predvsem za prostorno notranjost petvratne različice in velik prtljažnik, ki v svojem razredu še danes sodi med večje, ne nazadnje pa je Punto veliko svojih kupcev pridobil tudi s ceno, ki je vedno veljala za sprejemljivo. Toda ali novi oziroma, če želite, prenovljeni Punto v sebi še vedno skriva vse te adute?

Če se najprej posvetimo obliki, je odgovor precej begajoč.

Razglabljati o lepoti je sicer hudičeva stvar, toda očitno germanskega nosu, ki smo ga v precej enaki podobni nekoč že lahko videli pri enem izmed Puntovih največjih tekmecev, nikakor ne moremo spregledati. Pa v tem ni pravzaprav nič slabega, le tistemu, kar smo nekoč pri avtomobilih s Apeninskega polotoka najbolj cenili, se Punto čedalje bolj izmika. Notranjosti v grobem nisyo spreminjali.

Lotili so se le materialov in barv, kar pomeni, da so ti zdaj na otip kakovostnejši, predvsem pa odtenki bolj poudarjeni. So pa potniško kabino zato obogatili z opremo, ki je za ta avtomobilski razred že skoraj nedojemljivo bogata. ABS, varnostne blazine, avtoradio s CD-predvajalnikom in šestimi zvočniki, potovalni računalnik, električni pomik stekel spredaj in zunanjih ogledal, meglenke, merilnik zunanje temperature, daljinsko centralno zaklepanje ter - pozor - dvokanalna klimatska naprava, vse to je vključeno že kar v paket opreme Emotion.

In s tem seznama opreme še ni konec. Tudi tipalo za dež si je mogoče omisliti, in sicer za povsem spodobnih 27.400 tolarjev. Je pa res, da kljub štiristopenjski nastavljivosti občutljivosti svojega dela ne opravlja najbolje. Podobno grajo bi lahko pripisali avtoradiu, ki je nameščen na dokaj neprimernem mestu, predvsem pa ima odločno premajhna stikala, da bi ga z veseljem uporabljati. Še toliko bolj vas lahko razjezi ponoči njegov zaslon, saj je zaradi preslabotne osvetlitve skorajda neuporaben.

Je namreč edini, ki se ne odziva na nastavitve osvetljenosti instrumentov. Tudi sicer pa moramo ugotoviti, da se s to »težavo« Fiatovi strokovnjaki niso posebej ubadali. Zaslona potovalnega računalnika in klimatske naprave sta, na primer, precej močneje osvetljena od merilnikov in preostalih za vožnjo pomembnih elementov v notranjosti.

Takšnih malenkosti je v Puntu še kar nekaj. Izpis želenih podatkov iz sicer zelo bogato založenega potovalnega računalnika je že ena. Preden boste prebrali iskani podatek, bo najprej za krajši čas začel izmenično utripati izpis izbranega menija in nato še podatek.

To pa ni zgolj moteče, ampak tudi nevarno, saj voznik pozornost s ceste zaradi tega usmeri na zaslon. Marsikomu lahko nekaj nevšečnosti povzročita tudi zunanji vzvratni ogledali, ki sta sicer izrazito športnega videza, toda zato zajameta toliko manjšo sliko. Ob vsem tem najbrž ni odveč še opozorilo za manjše voznike, predvsem pa voznice.

Volanski obroč je zdaj nastavljiv v vse smeri, kar je brez dvoma pohvalno, žal pa tega ne moremo zapisati tudi za zajetno plastično zaščito volanskega drogu, ki lahko, ko sedež pomaknete preblizu volana, začne neprijetno tiščati v noge.

Ampak, da ne bomo samo grajali. Punto je s prenovitvijo dobil nekaj, kar smo do tega trenutka lahko le pogrešali. Nov bencinski motor, ki že s prostornino v celoti opravičuje bivanje v njegovem nosu. Natanko 1368 kubičnih centimetrov, zaokroženih na 1, 4 litra, je seveda tistih, po katerih kupci avtomobilov iz tega razreda najraje sežejo. In če k temu prištejemo še 95 »konjičev« in 128 Nm navora, potem hitro postane jasno, da se Fiatovemu novincu ob bok lahko postavi le malo neposrednih tekmecev.

Tovarna obljublja veliko, saj naj bi Punto s tem motorjem od 0 do 100 kilometrov na uro pospešil v manj kot 10 sekundah in dosegel največjo hitrost skoraj 180 kilometrov na uro. To nam na meritvah sicer ni uspelo doseči, toda kljub temu moramo priznati, da motorček še zdaleč ne deluje podhranjeno.

Na ukaze s stopalke za plin se odziva hitro in zdravo, med prehitevanji pospešuje dovolj suvereno, nekaj tudi po zaslugi spodobno preračunanega menjalnika. In če k temu prištejemo še zmerno porabo, ki celo ob priganjanjih ne preseže desetih litrov na 100 prevoženih kilometrov, potem res ni razloga, da ta motor ne bi postal najbolj iskan v Puntu.

Zlasti v tako družinskem, kot je bil testni. Bolj skrb zbujajoč pa je podatek o zavorni poti, saj 45 metrov od hitrosti 100 km/h do popolne zaustavitve nikakor ni malo. Toda vse to je očitno davek, ki ga plačuje zasnova avtomobila. Novejši tekmeci imajo namreč danes namesto 14-palčnih tudi že 15- in celo 16-palčna platišča, kar pomeni, da je nanje mogoče namestiti tudi zavore nekoliko večjega premera. In če k temu dodamo, da je Punto spredaj opremljen s koluti, zadaj pa z bobni, potem zavorna razdalja, kljub dodatkoma ABS in EBD, veliko krajša preprosto ne more biti.

Toda na prenovljenega Punta je treba pogledati tudi z drugimi očmi: v primerjavi s tekmeci je še vedno zelo prostoren, njegov prtljažnik v tem avtomobilskem razredu ni le med največjimi, ampak je tudi povečljiv in ne nazadnje, vožnja v njem je - tudi zaradi novega motorja in neverjetno bogate opreme - še vedno zelo prijetna. In če ga gledamo s temi očmi, potem zanj še vedno velja: Viva Italia!

Matevž Korošec

Foto Aleš Pavletič