Fiat Punto 1.9 JTD ELX

Morda prvi pogled na novi Punto vara; je sicer bistveno drugačen od prejšnjega, a mu je kljub temu podoben. Tehnika pod kožo in daljši preskus pokažejo drugo sliko: novi Punto je vreden pridevnika »novi«.

Ni idealen. Tudi če izvzamem osebna merila, mu lahko naštejem nekaj zamer. Na primer potovalni računalnik: malo podatkov, poraba v le Italijanom domačih enotah (kilometrov na liter). Potem ročica utripalk: včasih zastane v vmesnem položaju. Ali pa gumbi za pomik šip: v Fiatih še nikoli niso bili na sredinskem delu armaturne plošče, zdaj pa so. Pa pokrov posode za gorivo: spet ga je mogoče odpreti le s ključem.To pa je povečini vse.

Prav, morda bi h kratici ELX, ki označuje dokaj bogat paket opreme, lahko sodil tudi žep na hrbtišču voznikovega sedeža in morda bi lahko bil predal pred sovoznikom osvetljen.

Pa vendar so to le malenkosti. Prijaznost avtomobila se meri drugje: pri prostornih sedežih, pri počutju za volanskim obročem in pri občutku v vožnji. Punto je v vseh treh točkah v vrhu med konkurenti. Izmerjeni centimetri kažejo, da mu je znotraj težko kateri kos, sedenje za volanskim obročem ni utrujajoče in vožnja je prijetna. Nekaj seveda tudi po zaslugi mehanike.

Zdaj se med seboj razlikujeta. Tale s petimi vrati je v primerjavi s trivratnim drugačen tudi spredaj, sicer le po režah na odbijaču, a dovolj, da ga prepoznate. Bistvena razlika je na boku (vrata) in na zadku, ki je nekoliko daljši, da je v prtljažniku več prostora. Tega je od skoraj 300 litrov naprej, pa primerjajte.

Še vedno so najizrazitejši del Punta povsem na rob karoserije postavljena zadnja kolesa in zanimive prednje luči, čeprav so izvirne tudi zadnje, čez katere gre eden od karoserijskih robov. Vsekakor je Punto nekaj pridobil pri zunanjosti, še bolj pa to velja za notranjost, saj se je del dolgočasne svetle sivine umaknil temnejšim odtenkom, cenena plastika nekoliko kakovostnejši, pa tudi oblika armaturne plošče je zdaj prijetnejšega in tudi dosti bolj odraslega videza.

Prav takšen Punto, kot smo ga preskusili tokrat, najbrž ne bo bistveno pripomogel k večanju prodajnih številk, je pa s tehničnega vidika gotovo eden zanimivejših. Že petvratna karoserija je uporabnejša od trivratne, za pogon pa služi sodoben turbodizel. Ta res steče z na daleč razpoznavnim dizelskim zvokom, a se hitro umiri in je ogret zelo uglajen, k čemur svoje prinese še zelo dobra zvočna izolacija notranjosti.

V vožnji je največja vrlina tega motorja njegova prožnost, saj odlično vleče že od prostega teka in potem enakomerno čez celotno delovno območje, je pa res, da smo že vozili dizle, ki so se raje vrteli proti 5000 vrtljajem v minuti kot tale. No, prav Punto na merilniku vrtljajev nima rdečega polja, in čeprav to polje sega do številke 7000, je 4500 zgornja meja, do katere smo ga priganjali na meritvah.

Se je pa izkazalo, da je vrtenje nad 4000 vrtljaji v minuti brez smisla, saj Punto JTD dosega zanemarljivo slabše zmogljivosti pri vožnji v srednjem območju vrtljajev, ker je turbodizel dovolj prožen. Za takšen značaj gre najbrž kriviti dvoventilsko tehniko v glavi, nastavitev turbinskega polnilnika in princip vbrizga s skupnim vodom.

Zelo dobro se je spet odrezal tudi menjalnik, ki sicer ni najbolj natančen, ampak je lahko dirkaško hiter, če tako želite, in prve tri prestave so odlično izračunane glede na krivulji navora in moči motorja. K četrti in peti prestavi nimamo pripomb, če je avtomobil prazen, ko pa je obremenjen, prehitro opešata; lahko bi bili za spoznanje krajši.

Edina šibka točka mehanike so zavore, ki se v izmerjenih metrih pri močnem zaviranju niso najbolje izkazale (nekaj sicer lahko pripišemo zimskim gumam, ki vselej nekoliko podaljšajo zavorno pot), dajejo pa dober občutek na stopalki pri normalnih zaviranjih.

Vse dvome je še enkrat razblinil električni dvostopenjski servovolan, ki s svojo natančnostjo, neposrednostjo in trdoto omogoča športno vožnjo v ovinke, v drugi, bolj ojačani stopnji pa dovoljuje mestne ali druge manevre brez fizičnih naporov. Zelo dobro se z nekaj večjo težo nosu (turbodizel) kosa tudi podvozje, ki ne daje vtisa prevelike trdote in v ovinkih ne dopušča pretiranega nagiba karoserije.

Nedvomno torej osvaja Punto. Videti je, da težko nalogo - ugajati umirjenim in živahnim, športno navdihnjenim in družinskim, damam in gospodom, tehnično podkovanim in le uporabnikom avtomobila - z lahkoto obvladuje. To pa, verjemite, ni lahko.

Vinko Kernc