Fiat Punto Evo 1.4 Multiair 16v S&S Fun

Stari pregovor pravi, da ima vsak malar svoje oči, zato bomo o zunanji obliki zelo na kratko rekli le: bravo, Fiat.

Težko bi Puntu Evo našli primernega tekmeca, ko takole koketira v rdeče-sivo-črni po meri narejeni karoserijski obleki. Mogoče lahko ob njega postavimo kakšnega bratranca iz Alfinih logov, vsekakor pa ne suhoparnih nemških ali bolj ali manj ponesrečenih francoskih avtomobilov – z redkimi izjemami.

Se strinjate? Super, me veseli. Se ne strinjate? Še bolje, če smo vsi na isti strani barke, se ta prevrne. Pa še svet bi bil zelo dolgočasen, če bi vsem ugajale iste stvari.

Punto evoluzione (če smo lahko malce pesniško svobodni) ne razočara niti v not­ranjosti. Materiali so bistveno boljši kot pri predhodniku, sploh če so v črno-rdeči barvni kombinaciji. Zato boste prav radi poprijeli za usnjen volanski obroč in prestavno ročico, ki se bahata z rdečimi šivi.

Servovolan lahko prilagajamo mestni vož­nji s programom City, ki omogoča že kar neprijetno preprosto usmerjanje koles (he, he, dobrodošlo predvsem za njene nežne roke, ko manevrira med trgovinami z modnimi dodatki), lahko pa si pomagamo tudi s 'klasično' skromnejšo pomočjo serva, primernejšo za močnejše fante.

In če bodo one zadovoljne, oni ne bodo, saj je občutek za volanom še vedno preveč posreden. In to je škoda, saj je kombinacija podvozja in motorja vsekakor dorasla bolj športnemu lastniku. Seveda je prostora za napredek še veliko.

Recimo položaj za volanom je bolj pisan na kožo italijanskim voznikom, ki so znani po svoji skromni višini, ne omogoča pa nizkega športnega položaja, kot ga nekateri nemški tekmeci. Pa tudi vklop brisalnikov z vrtenjem obvolanske ročice bi že lahko šel na odpad zgodovine, da o zgolj enosmernem potovalnem računalniku sploh ne govorimo.

To so sicer majhne kaprice, ki pa sčasoma začnejo motiti. Bomo po Puntu, Grande Puntu in Puntu Evo morali počakati še na Punta Eva 2? Mogoče pa bo poimenovan Seconda generazione, po domače druga generacija?

Izpostaviti pa moramo navigacijo; čeprav prav nemarno kuka iz armaturne plošče, se uspešno zlije z notranjostjo in dodatno pripomore k občutku, da sedite v avtomobilu višjega cenovnega razreda.

Motor kljub skromni prostornini ne razočara, saj primerno hrabro vleče že iz kleti, a vseeno najraje živi v višjih nadstropjih. Šele pri višjih vrtljajih se zares zbudi, pokaže svoje veselje do telovadbe in kljub povečanemu hrupu prispeva k voznikovemu navdihu.

Multair (s hidravliko podprto spremenljivo gibanje ventilov, odpade pa dušilna loputa) že ni več novost, saj napredno napajanje zagotavlja suverenost v vseh vrtljajih, hkrati pa tudi manjšo porabo goriva in manjše izpuste.

Hmm, o manjši porabi goriva lahko govorimo le pri zelo nežni desni nogi, sicer pa boste ob dinamičnem vozniku morali računati kar na 11 do 12 litrov na 100 prevoženih kilometrov. Če pa vas bo na morje peljala ona, boste tja grede zlah­ka privarčevali za kakšen kapučino, po ­vr­nitvi domov pa se že lahko odpravite na prigrizek v McDonalds.

Sistem S&S, ki ugasne motor ob kratkih postankih, ­deluje zelo dobro in prav nič moteče, ­čeprav takšnega načina varčevanja niste navajeni.

Če vas bo draga hotela na vsak način peljati v svoje 'fensi' trgovine, raje sedite za volan in se odpravite po Yamahino ruto ali Ferrarijevo kapo. Saj veste, Fiat je del tako tekmovanja MotoGP kot (posred­no) F1. Tudi v športnih oblačilih boste ­namreč v tem avtomobilu dobro videti.

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič