Fiat Punto Evo 1.4 Turbo Multiair 16v S&S Sport

Od Grande Punta do Punta Evo tehnično ni posebno daleč. Ja, sprememb je veliko, a gre, kot rečeno, le za spremembe, ne za nov avtomobil. A v tem, da ne bo pomote, ni nič slabega; Punto, tudi kot Evo, je zanimiv avtomobil, med neposrednimi tekmeci še vedno med večjimi, zunaj in znotraj, pa z jasno izraženim italijanskim šarmom. V Torinu so se ga odločili zunaj jasno in opazno ločiti od Grande Punta, ne da bi grobo posegli v osnovo.

Temu zato rečemo oblikovna prenova, in čeprav smo se ga že nekoliko navadili, še vedno nismo povsem prepričani, ali so spremembe res posrečene. Grande je imel jasne, čiste poteze in površine, Evo pa ima na to osnovo dodanih (pre)več dodatnih elementov, ki nimajo posebne naloge, funkcije, le lepotno, čeprav bi se tej besedi najraje izognili. A kot rečeno, okusi so različni in včasih traja dlje, da nam neka podoba postane všeč. Oblikovalci vidijo dlje kot preostali smrtniki, in morda so tokrat naredili korak več.

Povsem drugače je v notranjosti, kjer je takoj jasno zaznavno, da je večina materialov precej bolj kakovostnih kot prej, predvsem tisti na najbolj proti potnikom izpostavljenem delu armaturne plošče. Tradicionalno dobri so tudi sedeži, ki so morda nekoliko mehki, a z učinkovitim bočnim oprijemom, so pa komolčne opore še vedno prekrite z grobo tkanino, ki je do golih komolcev neprijazna.

Posebna poživitev notranjosti so tudi deli plastike v barvi karoserije (oziroma v konkretnem primeru beli), pa tudi beli šivi na sedežih ter na volanskem obroču delujejo dosti bolj skladno, kot se morda utrne le ob branju tega opisa. Dober vtis iz notranjosti podčrta še dvojno strešno okno, od katerih je eno pomično – zaradi večje količine svetlobe v notranjosti in zaradi učinkovitejšega in hkrati manj obremenjujočega zračenja notranjosti.

Z novim obrazom Punta prihaja tudi nova generacija motorjev Multiair, ki se hvali z naprednim sistemom krmiljenja napajanja. Izza volana se seveda razlika ne čuti v tehniki, ampak v uporabnosti; motor je uporabnejši prek večjega področja vrtljajev, pa tudi živahnejši, s tem pa so njihovi sicer odlični turbodizli dobili še en žebelj v krsto. Tudi Multiair je med delovanjem miren in tih, se hitro ogreje na delovno temperaturo (in je s tem zmožen hitreje ogrevati notranjost v hladnih dneh), njegova navorska krivulja oziroma 'sožitje' krivulje navora ter moči pa je takšno, da je za vsak način vožnje povsem dovolj pet prestav menjalnika.

Vseeno pa bi dodatna šesta prestava motor pri večjih hitrostih razbremenila, kar bi pomenilo tišjo in varčnejšo vožnjo. Pri polnem plinu in pri največjih hitrostih, ko kaže merilnik vrtljajev v peti prestavi kakih 5.200 vrtljajev v minuti, merilnik hitrosti pa okrog 200 kilometrov na uro, je poraba goriva po trditvi potovalnega računalnika 26, 3 litra na 100 kilometrov, kar le potrjuje domnevo o manjši porabi pri velikih hitrostih v primeru, da bi imel menjalnik šest prestav. Naše povprečje na avtomobilski cesti je znašalo 15 litrov na 100 kilometrov, ko smo avtomobil priganjali do največje hitrosti vsakokrat, ko je bilo mogoče.

Seveda je resnični svet okrog nas drugačen, hitrosti krepko manjše, s tem pa tudi poraba. Že za stalnih 160 kilometrov na uro v peti prestavi (pri 4.100 vrtljajih v minuti) naj bi bila poraba goriva 11, pri 145 kilometrih na uro (3.800) pa 9, 5 litra na 100 kilometrov. Zmerna vožnja po omejitvah prinese še ugodnejše številke; naše izmerjeno povprečje po avtomobilski cesti je naneslo dobrih sedem litrov na 100 kilometrov, po podeželski pa slabih šest.

Na splošno si celotna mehanika testnega Punta zasluži visoke ocene, izjema je le volanski servo, ki je verjetno enak kot pri Grande Puntu, se pravi še vedno s premalo povratnega občutka dogajanja izpod koles, saj je tudi pri trši nastavitvi servo premočan oziroma sukanje volanskega obroča prelahkotno.

Evo, pa ga imamo, ta novega Punta. Se pravi: prenovljenega Punta. Pika, avtomobil, ki ga ni težko imeti rad. No, v zmernem smislu, seveda.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič