Fiat Sedici 1.6 16V 4x4 Dynamic

Vse skupaj se je začelo leta 2005, ko sta se združila Suzuki in Italdesigen in na cesto postavila oblikovno precej simpatičen mali SUV, ki je ponujal prav vse, kar kupci od teh avtomobilov pričakujejo.

Mestno uporabnost, štirikolesni pogon, poudarjeno višino od tal, udobno vstopanje in izstopanje in ne nazadnje dovolj uporabno notranjost, da je lahko zadostila potrebam aktivnejših ljudi. Skratka vozilce, po katerem je tudi v Evropi, še zlasti pa v Italiji, hrepenel precejšen krog ljudi in ki ga pri Fiatu do takrat niso imeli v programu.

»Zakaj pa ne, « so rekli v Torinu in iz Suzukija SX4 je nastal Fiat Sedici. Pridruženi član družine je že s svojim videzom dajal jasno vedeti, da ni v najtesnejšem sorodstvu z drugimi Fiati. In ta občutek ostaja tudi, ko sedete vanj. V notranjosti, razen značke na volanskem obroču, ne boste našli prav veliko stvari, ki bi vas spominjale na njegove brate. Toda, odkrito povedano, Sedici zato nikakor ni slab Fiat.

Nekateri bodo potožili, da jim je zaradi letošnje prenove nos manj všeč, kot jim je bil. In resnica je, da je ta zdaj res bolj umirjen od prejšnjega, zato pa jih bodo navdušili novi merilniki, ki so preglednejši in tudi podnevi osvetljeni.

To je lahko moteče, če ste eden tistih, ki ob zagonu motorja pozabijo prižgati luči, saj Sedici v nasprotju z drugimi Fiati dnevnih luči ne pozna, ampak ko se boste navadili tega, se boste navadili tudi gumbka med merilniki, ki je namenjen uporabi podatkov iz precej skromnega potovalnega računalnika (še en dokaz, da ne gre za čistokrvnega Fiata), pa tudi odlične končne izdelave, previdno izbranih materialov v notranjosti, prilagojenih namembnosti avtomobila, in uporabnega štirikolesnega pogona, ki od voznika ne zahteva veliko znanja.

V osnovi Sedicija namreč poganja le sprednji kolesni par, in če štirikolesnega pogona ne potrebujete, vam je pa Sedici všeč, si ga lahko omislite tudi v tej različici. No, štirikolesnik ima na sredinskem grebenu, zraven ročice parkirne zavore, stikalo, ki omogoča preklop iz dvokolesnega na samodejno prilagodljiv štirikolesni pogon (s sprednjih koles navor prenaša na zadnja le, ko je potrebno) in na stalni štirikolesni pogon, ki do hitrosti 60 km/h stalno prenaša moč v razmerju 50 : 50 na oba kolesna para.

Skratka, super uporabna stvarca, ki ne zahteva pretiranih dodatnih stroškov, zlasti ko gre za porabo goriva pri vsakodnevni vožnji.

Ker je omenjena tematika v zadnjem času zelo aktualna, so se skupaj z oblikovno prenovo odločili nekoliko pomladiti tudi Sedicijevo motorno paleto. Žal polovično, saj je nov le Fiatov dizelski agregat, ki ima za en deciliter večjo delovno prostornino od prejšnjega (2.0 JTD), 99 kW in ustreza standardom Euro V.

In žal oziroma nerazumljivo od podjetja Avto Triglav, ki nam je na test poslal Sedicija z že znanim Suzukijevim bencinskim agregatom, zaradi česar novosti nismo mogli preizkusiti. Jo bomo pa ob drugi priložnosti in v katerem drugem modelu.

Kljub temu lahko rečemo, da je Sedici tudi s Suzukijevim motorjem dovolj suveren na cestah. Podobno kot za večino japonskih motorjev tudi zanj namreč velja, da je tipičen 16-ventilski agregat, ki resnično zaživi šele v zgornjem delovnem območju, toda pri tem, zanimivo, ostaja znosno tih, le ceno za liter neosvinčenega goriva bo treba, če se boste vozili v območju njegove največje moči (79 kW/107 KM), na vsakih 100 kilometrov pomnožiti z 10, 1.

To pa, roko na srce, za mali SUV, ki je dodatno dvignjen od tal in ponuja tudi štirikolesni pogon, sploh ni pretirano. Še zlasti če pomislite, da je treba za enako opremljenega Sedicija z dizelskim agregatom v nosu potegniti iz denarnice dodatnih štiri tisoč evrov, ki vam jih v njegovi življenjski dobi zagotovo ne bo uspelo upravičiti zgolj z razliko v porabi in ceni goriva.

In kaj reči na koncu? Čeprav ni čistokrvni Fiat in nikoli ne bo postal labod med svojimi brati, Sedici vseeno izstopa. Da njegova zgodba postaja vedno bolj podobna Andersenovi, pa priča tudi nova barva, ki je na voljo. Ta sicer ni labodje bela, je pa biserno 'bianco perlato'.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič