Fiat Stilo 1.9 16V Multijet (140 KM) Dynamic

Fiat Stilo, vsaj trivratna različica, ni toliko drugačen, da bi bilo vredno izgubljati besede. čeprav sem bil presenečen, ko je primorski kolega, ki se z oblikovanjem ukvarja profesionalno, čisto navdušen dejal: »Stilissimo! «

S to italijansko besedo je namigoval na ime in obliko avtomobila, saj je bilo njegovo navdušenje nad karoserijskimi oblinami pristno. »Poglej te ravne ploskve, homogenost vseh delov avtomobila, usklajenost … » je žlobudral, jaz pa sem le zavihal nos in dejal, da mi je bil in mi je še vedno Bravo lepši.

Edina prava novost testnega avtomobila je novi turbodizelski štirivaljnik, imenovan Multijet, ki z drugo generacijo motorjev s skupnim vodom (Common Rail) še bolj razvaja s poskočnostjo in porabo goriva.

Povem le dejstva: poraba med testom se je gibala od enajst (dinamična vožnja) do šest litrov (realnejša poraba), ko je desna noga le slonela na stopalki za plin. Ali pospešek od 0 do 100 km/h v samo 9, 5 sekunde, kar pomeni kar deset razlogov za nakup, saj motor »vleče« že iz nizkih vrtljajev.

Čeprav končna hitrost 200 km/h ni ravno vrhunski dosežek za 140 KM. In na koncu naj omenim še šeststopenjski menjalnik, ki sicer ni med najhitrejšimi na tem svetu, je pa dovolj natančen za bolj športno vožnjo.

S tem Stilojem sem doživel marsikaj lepega. Povem le eno zgodbo: v soboto zvečer sem ga 'tiščal' po prazni podeželski cesti, kot bi mi šlo za življenje. Užival sem v mehkejšem, a predvidljivem podvozju, zmerno hitrem, toda zanesljivem menjalniku in servovolanu, ki bi za moj okus lahko manj pomagal rokam pri delu.

Nato se je sredi ničesar prižgala opozorilna lučka, da je goriva le še za 80 kilometrov. Ker sem vedel, da do bencinske kartice ne bom prišel do ponedeljka, sem se od tam naprej peljal zelo umirjeno, varčno. No, na potovalnem računalniku sem opazoval, da se predvideni domet počasi viša. Z osemdeset je številka v nekaj urah prilezla do 100, 120, 140, 160 in se ustavila na številki 180.

Če bi bil lastnik, bi bil vesel kot ultramaratonec ob nepričakovani osvežilni pijači, saj več kot sem se vozil, več sem se lahko vozil! ! No, kot zanimivost naj povem, da opozorilna lučka kljub 180-kilometrskemu dometu ni nikoli ugasnila, res pa sem se naslednje tri dni še veliko vozil.

No, na žalost pa so imeli s tem avtomobilom kar trije slab dan: načrtovalec prednjih sedežev in dva delavca za tekočim trakom. Vsakič, ko sem se stegnil po varnostni pas (kar je že to mali podvig, saj ima trivratna različica B-stebriček daleč za prednjima sedežema), se je pas zataknil ob štrleč vzvod za preklop sedeža.

Majhna napaka, ki pa ti vedno znova para živce, zato se lahko upravičeno sprašujemo, ali se ti ljudje nikoli ne vozijo s svojimi stvaritvami! No, tista reveža za trakom pa sta nalepila napis Stilo z umetniškim dodatkom (ali se vam ne zdi, da je tisti S zlezel nekam postrani? ) in predvsem slabo povezala vse sisteme pri opozarjanju na nepripetost varnostnega pasu.

Nekajkrat se je sprožil zvočni signal o nepripetosti kljub dejstvu, da sem bil pripasan kot Schumacher v formuli 1. Ali pa je bila napaka že pri načrtovanju in Giovanni za tekočim trakom ni čisto nič kriv?

Možnost izbire je tisto, kar me pri sodobnih turbodizlih najbolj navdušuje. Lahko je zelo hiter športnik, eksploziven šprinter, zato ni čudno, da vedno več športnih različic diši po plinskem olju. Ko pa hočete varčevati, šprinter postane dolgoprogaš, pri katerem pozabite, kdaj ste zadnjič obiskali bencinsko črpalko.

Aljoša Mrak

Foto Aleš Pavletič