Fiat Tipo 1.6 Multijet 16v Opening Edition Plus

Tipa so predstavili konec lanskega leta, najprej na avtomobilski razstavi v Istanbulu z imenom Egea – takšno nosi na domačem trgu, saj Tipa izdelujejo v Turčiji. Je izdelek iz nekakšne kooperacije med turškim in evropskim Fiatom, saj so zanj tudi konstrukcijsko največ prispevali maloazijski partnerji. Vsekakor tam vedo, kaj iščejo kupci trgov, kjer so najbolj priljubljene limuzine nižjega srednjega razreda, kot je preizkušeni Tipo. Tam se je Tipo že kar dobro uveljavil, takoj za Renaultovim Fluencem je po prodajnih številkah na drugem mestu. Drugi del izvora je seveda italijanski. Tudi obliko so zasnovali v Torinu.

Je kar dobro uspela, z njo so se Fiatovi oblikovalci uvrstili med tiste, ki so se pri svojem delu primerno posvetili tudi limuzinskim zadkom. Še pred nekaj leti z dosežki pri tovrstnih avtomobilih nismo mogli biti zadovoljni, zdaj pa se zdi, kot da ima tudi tukaj estetika primerno veljavo. Fiatovci so se pravzaprav temu kar temeljito posvetili, tudi to si lahko razlagamo kot vpliv turškega dela razvojnega procesa, tam in v na 'razvijajočih' se trgih, kot je Rusija ali Iran, bo limuzinski Tipo tudi imel največji prodajni uspeh. Zakaj torej pri nas najprej z limuzino? Pri Avto Triglavu bi seveda imeli raje obe drugi karoserijski različici, petvratno kombilimuzino in karavan. Bo pa limuzina pripravila teren za ostali dve, in če sodimo po podatkih o cenah zanju drugje, kjer sta že naprodaj, lahko pričakujemo tisoč evrov višjo ceno za prvo in dva tisoč evrov več za karavan.

Cenovno bo tako Tipo vsekakor res na spodnjem robu ponudbe v nižjem srednjem razredu. Lahko bi celo sklepali, da so se pri Fiatu zgledovali po Dacijinem pristopu. Konstrukcijsko namreč Tipo pri ničemer ne ponuja ničesar, česar ne bi pri Fiatu že imeli v programu. Le na drugačen način so posamezne sklope združili in tako naredili kar zanimiv avtomobil. Po zunanjem in notranjem videzu je pravzaprav kar lepo uspel. Nič takega, nad čimer bi se zares lahko zares namrdnili. Tudi vtis kakovosti materialov in izdelave je kar soliden. Bolj na pozitivno stran vleče vtis armaturne plošče (kjer sicer lahko bolj zahtevni pogrešajo več elektronskih dodatkov), bolj k slabemu vtisu prispevajo 'kromirane' zunanje kljuke, ki se velikokrat pri odpiranju zataknejo (plastika pač nima dovolj tolerančnih rež). Voznik in sovoznik bosta kar zadovoljna s sedeži, njih sedalni del je sicer kratek (kot to velja tudi za zadnjo klop), a telo v ovinkih dobro držijo v primernem položaju in tudi na daljši poti zagotovijo primerno udobje. Prilagodljivost sicer primerno velikega prtljažnika s podaljškom v kabino je zagotovljena, naslonjala so asimetrično predeljena. Prtljažnik je kar primerno velik, a ni največji v razredu (večjega na krajši avtomobilski dolžini ponujata dvojčka Rapid in Toledo). Kakovostnejši del avtomobila je vsekakor tehnika, ki jo je Tipo pridobil iz že uveljavljenih Fiatovih modelov. Konstrukcijsko temelji na Fiatovi srednji platformi, čeprav je ta prilagojena. Omeniti velja dobro lego na cesti, tudi vozno udobje je povsem na ravni tekmecev. Malce manj zadovoljni smo lahko edino pri vožnji po bolj luknjastih podlagah, kjer bi pričakovali nekaj več blaženja sunkov s ceste, ne dovolj zadovoljivo se zdi tudi, kako Tipo 'premaguje' večje in višje umetne grbine ('ležeče policaje'). Turbodizelski 1,6-litrski motor, kot je v Tipu, najdemo v večini Fiatovih modelov. Limuzini z maso dobrih 1.300 kilogramov zagotavlja primerne zmogljivosti, kljub začetnemu pomanjkanju moči ('turboluknji') pri speljevanju zadovolji tudi glede pospeševanja, še bolj pa zaradi velikega navora na skorajda celotnem območju delovanja zadovolji s prožnostjo.

Že tradicionalna pripomba za tovrstne motorje je malce preveč hrupa izpod motornega pokrova. Glede opreme našega preizkušenega Tipa pa za začetek dve novici, ena slaba in ena dobra. Oprema, 'zložena' v paket 'Opening Edition', res ni posrečena! Ampak tako neposrečeno opremljenega, kot je bil ta na preizkusu, slovenski kupci ne bodo mogli dobiti. Vsakemu kupcu priporočam, da se ob nakupu kar temeljito posveti izbiri opreme. Cenovne razlike med posameznimi paketi so namreč majhne, nabor opreme, ki jo posameznik potrebuje, pa je lahko seveda zelo različen. Vsekakor v paketih najdete že marsikaj vključeno v ceno. Vsekakor izberite takšnega, ki ima serijsko tudi samodejno klimo (če vam ugaja, da si izberete stalno temperaturo). Naš je imel običajno 'ročno' klimatsko napravo, torej takšno, kjer je treba z gumbom za izbiro temperature ves čas spremljati podatke o tem, kakšna je zunanja, sicer se lahko hitro zgodi, da vam bo delovanje klimatske naprave pripravilo za bivanje v avtomobilu povsem neustrezno klimo.

A tu gre za izbiro posameznika. Je pa zanimivo, da opremski paket iz Tipove ponudbe z največ uporabnimi dodatki (Lounge), ki so že vključeni v ceno, ravno nima samodejne klimatske naprave ... in če verjamemo ceniku z internetne strani Avto Triglava, je tudi ne moremo izbrati za doplačilo. Smo pa tudi že preizkusili drugega Tipa, ki je imel samodejno klimatsko napravo, ne pa tempomata, ki je serijski le v prej omenjeni opremi Lounge. Toliko o zanimivih alternativah, ki čakajo resnejšega kupca. Tipo pomeni za Fiat ponovni vstop v nižji srednji razred. Po avanturistično spremenjenem pristopu h kupcem v Evropi je Tipo pravzaprav prvi Fiatov korak nazaj k avtomobilom za doseganje večjih prodajnih številk. Vračajo se s solidno tehniko in zelo konkurenčnimi cenami. No, kupce bo še treba prepričati, a Tipo ima veliko tistega, da bo lahko marsikoga prepričal.

Tomaž Porekar n foto: Saša Kapetanovič