Podaljšani test: Fiat Tipo 4V 1.6 Multijet 16V Lounge

Morda sprva ni doživel pretiranega puljenja za volan, kot bi se recimo zgodilo z novo Alfo Giulio, a vsak, ki ga je po opravljeni vožnji vrnil, ga je vrnil s pozitivnimi vtisi. Ne gre za avto, ki bi se šopiril in pokal po šivih, naložen z vso najsodobnejšo tehniko in igračkami za zabavo za volanom, niti nima pospeškov in podvozja za dirke, ampak ima eno zelo pomembno lastnost v današnjem svetu, ko gredo cene v nebo: skromnost pri porabi goriva!

Šest na sto!

Na podaljšanem testu smo prevozili 14.149 kilometrov in pri tem je popil 862,16 litra dizelskega goriva po Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji in Slovaški. Skupna testna poraba tako znaša 6,09 litra na 100 kilometrov, in to je zgovoren podatek o tem, da ga tudi v realnem življenju, ki združuje vse ceste, avtoceste in mestno vožnjo, ter trenutke, ko se lahko lagodno voziš, do trenutkov, ko se ti mudi in moraš malce bolj pognati avto.

Vabilo na test Ducatijevega Monstra v Monako za potrebe moto oddelka je bilo zelo prestižno, ampak po preučevanju letalskih kart in ob dejstvu, da bi porabil vsaj en dan več za pot, odločitev ni bila težka – grem z avtom! To se je pokazalo tudi kot odlična priložnost za zelo resen preizkus, saj sem vso pot, ki je v eno smer znašala približno 800 kilometrov, odpeljal v enem kosu, le z obveznimi minimalni postanki, ker sem pač potreboval kavo ali malico. Zanimivo, po koncu poti nisem bil preveč utrujen, ni me bolelo v križu, nisem imel zaspanih ali zakrčenih nog. Torej, velik plus za Fiata, kar zadeva udobje. Podvozje in sedež sta lepo sodelovala, saj ponujata dovolj dober kompromis med zanesljivostjo lege na cesti in dušenjem majhnih tresljajev, ki te sicer nezavedno utrujajo. Tudi na ovinkih, ko se je cesta povzpela prek hribov in skozi tunele, mi je volan dajal dobro povratno informacijo in podvozje je brez težav sledilo dinamičnemu tempu vožnje.

Najbolj pa sem užival v tempomatu! Od meje sem prvič stopil na zavoro pri Veroni, kjer je bilo delo na cesti in je bilo treba krepko zmanjšati hitrost, drugič pa malo naprej od Alessandire, ko so se začeli ovinki. Startal sem ob 10. uri dopoldne, po iskanju hotela v Monaku (Tipo ni imel navigacije – edini večji minus za daljše poti, pravzaprav) pa prišel tja ob 19. uri.

Ljudski avtomobil

Ker je elegantna limuzina, je kar nekako sodil v tisti okoliš, res pa je, da ravno za postavljanje pred kazinojem ni najboljša izbira. Morda kak avto, ki stane 10-krat več? Šminkiranje z njim torej odpade, vse drugo pa je povsem solidno. Sploh za povprečnega Slovenca.

Tipo je pravzaprav pravi ljudski avto, ne stane veliko, prostoren je in dovolj udoben, da naokoli prevažaš družinske člane, povrhu vsega pa še žejen ni. Po točenju goriva na naši strani, v Gorici, sem v bistvu prvič dotočil šele med potjo nazaj malo pred Genovo.

Peter Kavčič
foto: Saša Kapetanovič, Peter Kavčič