Ford Ranger 2.5 TDCi XLT Limited

Kako bi novi Ford Ranger tekmoval z neposredno konkurenco, lahko razberete iz primerjalnega testa treh pickupov (v letošnji deveti številki Avto magazina), na katerem je njegova tehnična sorodnica Mazda BT-50 prepričljivo zmagala.

Novi Ford Ranger je oblikovno popolnoma drugačen, tako da ga z Mazdo ne moremo zamenjati. Glede oblike bi lahko tudi rekli, da gre za evolucijo predhodnega Rangerja, od katerega pa je novinec krepko boljši. Novi ni več klasičen poltovornjak, pickup za v blato, za na gradbišča ali za v druga po prahu dišeča delovna okolja. Novinec izkorišča trende in se v takšni štirivratni različici močno približuje mestnim terencem. Po videzu, opremi in udobju.

Za veliko tega je zaslužen novi 2, 5-litrski turbodizel sodobne gradnje s 16-ventilsko tehniko, z neposrednim vbrizgom po skupnem vodu in s prilagodljivo geometrijo turbopuhala. Motor je v spodnjem območju vrtljajev soliden, razživi pa

se nad 1.800 vrtljaji; takrat zadovoljuje tako potrebe po moči (prehitevanja, vožnja v klanec) kot tudi po udobju, saj je njegovo delovanje dovolj zmerno, da ga ne moremo označiti za hrupnega.

Motor s 143 ‘konji’ sicer ni med najmočnejšimi, a je za najmanj razred boljši od predhodnika in tudi primernejši za vožnjo na daljše razdalje po avtoces­tah. Ko igla merilnika hitrosti kaže 90 kilometrov na uro, kaže merilec vrtljajev okoli 1.900/min, pri avtocestni hitrosti 130 kilometrov na uro pa okoli 2.500/min. Tako pravi praksa. Pogrešali smo sicer menjalnik s šestimi stopnjami, a na splošno lahko o motorju pišemo le pohvale. Ni preglasen, je dovolj močan, uporaben pa je tako na terenu kot tudi ob hitrejši vožnji po odprtih cestah in avtocestah, saj lahko merilnik hitrosti pokaže tudi 180 km/h.

Dober je tudi menjalnik, ki je le petstopenjski, vendar ima dobro umerjena prestavna razmerja. Ročica gre sicer malce trše iz prestave v prestavo, a vedno natančno. Poleg nje je po klasičnem receptu tudi ročica reduktorja z mehansko zaporo diferenciala in za preklop med dvo- in štirikolesnim pogonom. V osnovi je Ranger gnan na zadnji kolesni par, vklop štirikolesnega pogona je ročen in vedno brezhiben. Ob praznem kesonu se pokaže prva slabost zadnjega pogona, ki pa lahko, če je nadzorovana, postane tudi zelo zabavna.

Ob prečkanju večjih cestnih neravnin zadek namreč odnaša, brez večjih težav pa ga iz smeri (načrtno) spravite tudi na malce bolj drsečem asfaltu ali na mokri podlagi. Porok za igrivo vožnjo je tudi 2, 5-litrski TDCi. Ob praznem kesonu in vključenem pogonu na zadnji kolesi previdnost ni odveč.

Pohvalna je tudi Rangerjeva vodljivost, saj je volanski mehanizem zdaj natančnejši, čeprav je volanski obroč spet nastavljiv le po višini. Ne pozabite na večji obračalni krog in vzemite v zakup nekaj več dela z volanskim obročem pri upravljanju. Testni Ranger je bil opremljen z opremo XLT Limited, torej je imel tudi serijsko vgrajena parkirna tipala v zadnjem odbijaču, čeprav je karoserija takšnega Rangerja, kot ga vidite na fotografijah, torej z ravnim in zajetnim motornim pokrovom ter brez nadgradnje kesona ob uporabi električno pomičnih (in ogrevanih) vzvratnih ogledalih, precej pregledna.

Morda boste presenečeni nad udobjem v vožnji - Ranger ni več klasični delovni stroj, postal je dober kompromis (s še vedno pretežnimi delovnimi ambicijami) med delavno ‘živaljo’ in udobnejšim terencem. Pri podvozju pickup seveda stavi na preizkušeno tehniko, ki v zadek vgrajuje togo premo z listnatimi vzmetmi. Na papirju nič kaj udobna rešitev (a vendar zelo primerna za prevoz težjega tovora) se v praksi izkaže za izpiljeno, saj je lahko Ranger (sorazmerno) udoben tudi na daljših poteh, čeprav pri večjih grbinah ne more skriti svoje zasnove. Presenetljivo je, da je nagibanja pri vožnji skozi ovinke malo, celo manj kot pri nekaterih (udobnejših) mehkih terencih.

Notranjost je precej podobna Mazdini. Ročica ročne zavore je izvlekljiva izpod volanskega obroča, pri skakanju v notranjost pa je lahko v napoto. Koleno bo včasih motila ročica reduktorja, to pa je tudi vse, kar zmoti pod streho. Na pragovih je bil pri testnem Rangerju nameščen še cevast drog, ki pa je bil tam bolj v napoto kot korist, saj nanj, če nimate kot šop belega papirja tankih nog, ne boste mogli stopiti. Je premalo prostora . . Boste pa, zahvaljujoč tema cevema, večkrat, pogoj je seveda umazana karoserija, izstopili z umazanimi hlačami. Če ne boste pazili . .

Notranjost testnega Rangerja (oprema XLT Limited) bi se brez težav kosala z večino mehkih terencev. Avtoradio s CD-predvajalnikom, (ročna) klimatska naprava, usnjeni sedeži, z usnjem prevlečeni ročici na sredinski konzoli in volanski obroč so le del opreme, ki sodi na cesto in manj na deloviš­ča. Na vrhu armaturne plošče, poleg zeleno osvetljenih merilnikov, pri katerih smo pogrešali potovalni računalnik, je bil tudi komplet merilnikov (pri Fordu mu pravijo Multimeter).

Ti prikazujejo naklon avtomobila, temperature, kompas . . Uporabna stvar, ki pa je lahko v pickupu tudi zaradi imidža. Dvokabinska različica je imela prostor za pet potnikov. Dostop do zadnje klopi je zaradi ožjih vrat malce otežen, a ne težak. V sredini manjka vzglavnik, poleg tega lahko pri varnosti pograjamo še manjkajoči tretji zavorni luči, pohvalimo pa naj opremljenost s štirimi varnostnimi blazinami.

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič