Ford Transit 300 KMR 2.2 TDCi

Oblikovno gledano, na novem, prenovljenem, skratka drugačnem Fordu Transitu ni veliko, a hkrati je veliko novega. Prednji del je drugačen, luči niso več široke, ampak so raztegnjene v višino. Maska hladilnika je takšna, da bi jo lahko prodajali kot ‘samostojen avtomobil’. Na zadku je manj sprememb, a jih je zato več v notranjosti, kjer boste naleteli celo na nekdanji Mondeov volanski obroč, ki pa ni več tako zelo tovornjaško položen kot včasih. Tudi njegova okolica je še korak bližje osebnim avtomobilom.

Transit je še vedno tipičen kombi v službi dostavnega podjetja, podjetja za prevoz potnikov ali družine, ki ima ali veliko otrok ali veliko prtljage oziroma takšnih ali drugačnih rekvizitov. Mogoče rada ‘šotori’ v pločevini?

Odlagalnih mest je na in ob armaturni plošči toliko, da jih boste težko zapolnili z vso drobnarijo, ki jo boste znosili iz trgovine. Na spodnjem robu se litrske plastenke izgubijo, za pločevinke je prostor na zgornjih delih robov, predala sta dva velika na vrhu armaturke, vendar inženirji niso pozabili tudi na klasičnega pred sovoznikom(a), za dodatek pa je nad radiem (testni je imel takšnega, ki predvaja tudi glasbo s cedejev in je bil podoben tistim iz osebnih Fordov – za doplačilo) še pomična plošča, ki lahko hrani papirje ali (spet) pijačo.

Pogled v merilnike znova spomni na osebne Forde, tako kot stikalo za vklop luči. Prenova Transita je v notranjosti poskrbela za dobrodošlo novost. Ročica šeststopenjskega menjalnika se je pomaknila proti volanskemu obroču in je sedaj priročno blizu. Še bolj razveseljivo je, da se premika z veseljem, ubira kratke gibe in dobro sede v dlan. Škoda, ker ni šeste prestave, zaradi katere bi sodobni 2, 2-litrski turbodizel Duratorq s 130 ‘konji’ in 310 Nm navora pri avtocestnih hitrostih še manj porabil in bil predvsem manj glasen.

Motor je sicer odličen; dovolj zmogljiv in v kombinaciji s pogonom na prednji kolesi in z obteženim zadkom med speljevanjem v klanec na spolzki podlagi včasih že kar premočan. Kolesa, če je podlaga prava, se lahko zavrtijo v prazno tudi v tretji prestavi! S peto se lahko vozi od približno 60 kilometrov na uro do največje hitrosti (namerili smo mu kar veliko, se vam ne zdi? ), za kar je zaslužno dobro delovanje motorja že pri 1.500 vrtljajih v minuti (do 2.500), kjer motor vozniku že ponuja največji navor. Motor je dober tam, kjer je v tem tipu vozila najpomembneje.

Letošnji dostavnik leta (Van of the Year 2007) za prvima dvema sedežema (na desnem lahko sedita dva) gosti še dve sedežni vrsti. Zadnja je odstranljiva, a brez pomoči (77 kilogramov) kakšnega krepkega soseda ne bo šlo. Starejše (preverjeno! ) bo motila višina vstopne stopnice, ki je silno neprijazna do manj gibčnih, saj je visoka. Pri vstopanju na zadnjo klop mimo druge vrste sedežev ni težav. Drsna vrata so na desni strani.

Najbolj udoben in tudi najbolj nastavljiv je voznikov sedež, najmanj, čeprav so sedala mehka, pa je udobno zadaj, saj je zadnja klop tik nad zadnjo premo, za katero je še solidno velik prtljažni prostor, do katerega pridemo skozi krilna vrata. V notranjosti hvalimo še precejšnjo prostornost.

S tem kombijem bi si upal peljati prvo peterko kateregakoli evroligaškega kluba! Serijsko je takšen osnovni (kratka medosna razdalja, prva višina) Transit Kombi obdarjen s tretjo zavorno lučjo, voznikovo varnostno blazino, ABS-om, servovolanom, šestsmerno nastavljivim voznikovim sedežem, dvojnim sopotnikovim sedežem, radiem in dvema zvočnikoma, še dvema sedežnima vrstama in ročno nastavljivima zunanjima ogledaloma. Ročno nastavljivima . .

Prednji stranski šipi (to velja le za eno polovico, druga ni pomična) je v testnem zaradi dodatne opreme pomikala elektrika, sicer to delo opravljajo roke. Tudi za klimatsko napravo je treba doplačati. So pa serijsko zatemnjena stranska stekla . . Evroligaši, kje vas počakam?

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič