Honda Accord 2.4 Executive Plus

2, 4 Executive Plus je največ (in najdražje), kar si pri Accordu lahko zaželite. Če želite samodejni menjalnik (je le petstopenjski, zato ga odsvetujemo), vas bo to stalo tisočaka in pol več, sicer pa je to (z izjemo 550 evrov doplačila za kovinsko ali biserno barvo) to. Za slabih 38 tisočakov torej dobite avto, ki je ne le na pogled izstopajoč predvsem po zaslugi kombinacije biserno črne in kromanih dodatkov ter kovinsko sivih 17-palčnih platišč, temveč tudi res temeljito opremljen.

Ob tistem, kar bi v takšnem avtu pričakovali (samodejna dvoconska klimatizacija, navigacija brez zemljevida Slovenije, usnje, izmenjevalnik CD-jev, ksenonski žarometi, kamera za vzvratno vožnjo . . ), je ta Honda bogata tudi z varnostno elektroniko. Stabilnostni sistem je seveda samoumeven, tu pa ga spremlja še sistem CMBS (Colission Mitigantion Braking System), ki skupaj z radarjem (ta sicer služi tudi serijskemu aktivnemu tempomatu) zaznava ovire pred avtomobilom, če pa je treba, tudi samodejno zavira, da bi bile posledice trka, če je ta neizbežen, čim manjše. Sistem za sledenje voznemu pasu (LKAS) je eden najboljših ta hip, saj je mogoče po avtocesti (ob uporabi aktivnega tempomata) voziti tako rekoč 'brez rok in nog'.

Sistem sicer zahteva roko na volanu (sicer se po nekaj sekundah po zvočnem opozorilu izklopi), a je dovolj, da roka počiva na voznikovem kolenu in le z enim prstom vsakih nekaj sekund le nežno premaknete volanski obroč za milimeter ali še manj – ravno toliko, da senzorji zaznajo zunanji vpliv. In tako bi se lahko po avtocesti peljali in pri tem brali časopis – kar seveda močno odsvetujemo!

Sicer pa za takšno nezainteresirano vožnjo ni prav nobene potrebe. Accord je lahko zelo zabaven voz, podvozje je dovolj čvrsto, da med ovinki ne obupa, volan je dovolj natančen, dobrih 200 'konjev' (natančneje: 148 kilovatov) pa je dovolj za nemajhne vozniške užitke, še posebej, ker je menjalnik hiter in natančen, zavore pa zlepa ne obupajo.

V takih trenutkih si voznik želi boljših bočnih opor sedežev (tudi zaradi usnja na njih, ki je kot vedno bolj drseče od blaga ali alkantare), sicer pa nima razloga, da bi se nad svojim 'delovnim mestom' pritoževal.

Vzdolžni pomik prednjih sedežev bi lahko bil malo daljši, da bi udobno sedeli tudi nad 190 centimetrov visoki vozniki, nad preostalim prostorom okoli sebe pa se ni treba pritoževati. Dobrodošel bi bil tudi bolj dodelan sistem upravljanja funkcij avtomobila, s katerim bi nekoliko zmanjšali število gumbov na sredinski konzoli (odlično nadomestilo bi bil recimo bližje vozniku pomaknjen za dotik občutljiv LCD-zaslon namesto sedanjega bolj oddaljenega in kombiniranega z večjim gumbom za upravljanje), a preživeti se da tudi brez njega.

Zadaj je prostora dovolj (in nič več kot to). Enako velja za prtljažnik, ki je sicer velik, toda zaradi limuzinskega zadka in posledično manjše odprtine ne tako uporaben, kot obljubljajo številke na papirju.

2, 4-litrski štirivaljnik svoje delo opravlja dovolj uglajeno, v višjih vrtljajih sicer nekoliko glasno, a je na srečo zvok dovolj športen, da je njegov zvok prej v užitek kot v nadlogo. Več navora v nižjih vrtljajih bi bilo sicer dobrodošlega, saj bi bilo potrebnega manj pretikanja, a s tem se je treba sprijazniti že ob sami izbiri tipa motorja, ki naj poganja avto. Če brez navora ne morete, pač posezite po dizlu . . Dobite ga lahko z enako opremo.

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič