Kratki test: Honda Civic Tourer 1.6 i-DTEC Lifestyle

Nastavljivi zadnji blažilniki, ki jim voz­nik le s pritiskom na gumb določi bolj športno ali udobno nastavitev, največ prispevajo k varnosti, saj se razlika najbolj izkaže pri polno naloženem prtljažniku, poleg tega pa poudarijo športno noto avtomobila. In govorimo o družinski različici s turbodizelskim motorjem!

Razlika pri nastavitvah zadnje preme mogoče ni drastična, je pa občutna. Prav tako je občuten prirastek prtljažnika, saj je Tourer s 624 litri kar za 147 litrov več­ji kot pri klasični petvratni različici. Ko k temu podatku dodamo še po tretjini deljivo zadnjo klop, ki poskrbi za ravno dno prtljažnika, 12-voltno vtičnico, kljukico za nakupovalno vrečko in enostavno odstranljivo ponjavo, ima Civic Tourer kar nekaj adutov v rokavu.

Njegova vesoljska instrumentna plošča številnim voznikom ni všeč, vendar je treba priznati, da je z logično razporejenimi merilniki pregledna. Zanimivo je, da je v nasprotju s Peugeotom 308 pri Civicu veliko manj pritožb zaradi majhnega (športnega) usnjenega volanskega obroča in postavitve merilnikov (spodaj trije okrogli analogni, zgoraj velik digitalni zapis). Mogoče gre zasluge za to pripisati tudi višjemu položaju voznika, čeprav sedi v školjkastih sedežih? No, na instrumente se kmalu navadiš, saj so dobro pregledni tudi v sončni pripeki, se jim pa leta poznajo zgolj pri zaslonu na vrhu sredinske konzole – grafika bi lahko bila sodobnejša.

Pri tehniki smo spet lahko občudovali filigransko natančnost delovanja posameznih sklopov. Natančnejšega delovanja aluminijastih stopalk za plin, sklopke in zavore ter volanskega mehanizma boste težko dobili pri tekmecih, saj se temu tudi tradicionalno dinamičen Ford Focus zgolj približa, in dokler menjalnik v grobem spominja na poslastico v športnem S2000 ali različici Type R, lahko le hvalimo. Hiter in natančen daje vozniku občutek, da ste najmanj Senna v njegovih najboljših letih dirkanja s Hondinimi dirkalnikom F1.

Od pomembnejše opreme (stabilnostni sistem VSA, čelne, stranske varnostne blazine in bočne varnostne zavese, dvopodročna samodejna klimatska naprava, tempomat, dnevne in zadnje luči v LED­-tehnologiji ter 17-palčna aluminijasta platišča) velja omeniti še nujno potrebna parkirna tipala spredaj in zadaj ter kamero kot pomoč pri vzvratni vožnji; zadnja stekla so dinamičnosti v prid vedno ožja, zato je preglednost za avtomobilom zelo skromna. Brez pripomočkov bi bilo parkiranje v mestnih središčih nočna mora.

Na koncu pridemo še do aluminijastega motorja, ki ima manjši masi v prid lažje bate in ojnice ter tanjše stene valjev (zgolj osem milimetrov). Iz 1,6 litra prostornine so potegnili 88 kilovatov, kar je več kot dovolj za udobno vožnjo tudi pri polno naloženem avtomobilu. Da je treba takrat malce pogosteje seči po prestavni ročici, Civicu Tourerju ne štejemo v minus, saj je, kot smo že omenili, menjalnik res dober. Normni krog s funkcijo ECON (drugačno delovanje povezave med stopalko za plin in motorjem) je pokazal porabo 4,7 litra, kar je dobro, ni pa odlično; konkurenčni 308 SW s podobnim motorjem je porabil pol litra manj na 100 prevoženih kilometrov.

Na koncu pa le še namig: če bi bil sam lastnik tega avtomobila, bi si najprej omislil bolj športne gume. Škoda je kompromisov pri odlični tehniki, čeprav tvegate malce večjo porabo.

bese­di­lo: Aljoša Mrak
foto: Saša Kapetanovič