Podaljšani test: Honda CR-V 1.6 i-DTEC 4WD Elegance

Sicer nisem avtomobilski sladokusec, ki bi se mu ponoči sanjalo o množici gumbov, stikal in podobne novotarije, ki jo srečujem v najnovejših avtomobilih. Nekateri imajo celo hibridni pogon, ki ga lahko prav tako izbiram z vklopom na gumb. Zadnji krik tehnike so digitalne armature, katerih videz si lahko prav tako nastavim po želji. Predvidevam, da bo vsaj del tega v nekaj letih utripal, oznanjal in cingljal tudi na motociklih in v njih – ti me vseeno bolj zanimajo. No, prav zaradi tega pa je vožnja z različnimi avtomobili prav zanimiva. Bogati občutke in širi obzorja.

Bliskanje in svetlikanje

Honda CR-V je predstavnica razreda, ki postaja (ne, je že) čedalje bolj priljubljen. SUV-e imajo v svojem naboru vse pomembnejše znamke, zato je boj za kruh precej trd in zanj se je treba potruditi. Ko takole opazujem (prenovljeno) Hondo, mi deluje nekoliko robustno – na svojsko japonski način. Vzhodnoazijskih genov pač ne more skriti. Če je sprednji del s poševnimi lučmi (kar je zdaj hudo dobra norma v segmentu) še nekako všečen, pa tega ne morem trditi za zadek z velikimi lučmi, ki deluje stilsko precej okorno in 'težko'. Notranjost je prostorna in dimenzijsko razkošna, posebno poglavje so voznikova pomagala, ki so zahtevala določen čas, da se jih navadiš in ugotoviš način delovanja. A ko logiko sistema usvojiš, je vse lažje.

Vozljiva praktičnost

Vožnja je dolgočasno predvidljiva in prav zato navdušuje. Nisem imel občutka, da bi bil agregat prešibak ali da bi mu manjkalo kaj drugega, res pa je, da sem se vozil sam, brez kakšne posebne obremenitve. Vse je bilo na svojem mestu s prej omenjeno naučeno logiko, ki je za tekočo vožnjo nujna. Sem se pa spraševal, kdo bi bil tipični kupec te Honde. Ne vem, zakaj, ampak v glavi se mi je vseskozi prikazoval – sosedov mesar. Avto je dovolj velik, praktičen, nekompliciran in malce robusten, da pristaja k profilu mesarja. Hm, ali se pač motim?

besedilo: Primož Jurman
foto: Saša Kapetanovič