Hyundai Coupe 2.0 16V FX

Morda tudi zato ni tako nenavadno, da so veliko Hyundaievih Coupejev prejšnje oblike v veliki meri vozile ženske. Ženske imajo pač rade lepe stvari in zakaj ne bi imele lepega avtomobila? S prihodom Coupeja druge generacije pa lahko rečemo, da bodo po njem bolj posegali tudi moški. Postal je pravi mačistični avtomobil, ki pomlajuje moško dušo.

Pri Hyundaiu so s Coupejem nedvomno naredili velik korak naprej. Ponudili so novo obliko, ki ima s staro skupnih le nekaj osnovnih potez. Ni skrivnost, da prav športna, že nekoliko agresivna zunanjost najbolj pritegne pogled. Coupé na zunaj resnično obljublja veliko športnosti, še posebno zaradi nekoliko izbuljenih vseh štirih blatnikov in položne stranske linije. Za sladokusce so takoj za kolesi namenili tudi zračne reže, ki zaradi oblike ribjih škrg sprožijo asociacijo na morskega psa.

Dolg motorni pokrov se nadaljuje v položno vetrobransko šipo, do nazaj potegnjene strehe ter zadnje šipe, ki se na koncu prtljažnega pokrova konča z ličnim zračnim stabilizatorjem. Povsem po vzoru slavnih športnih avtomobilov. Na zadku vsekakor ne moremo mimo dvojne izpušne cevi zajetnega premera, kar je le pika na »i« pri ustvarjanju prvega vtisa o dirkalniku (ops, Coupeju).

Ko enkrat zagrgra dvolitrski štirivaljnik, njegov pridušen zvok prijetno poboža ušesa. Toda iz zasanjanosti vas kaj hitro prebudi majhna nevšečnost. Pri ostrejšem pospeševanju in vklopljenem nadzoru proti zdrsavanju pogonskih koles velja opozoriti, da bo nepripravljenega voznika Coupé presenetil z neposlušnim volanom. Takrat je treba volanski obroč prijeti bolj po »moško«, sicer bo nos avtomobila neprijetno »zaplaval« levo-desno. Posledica je, da hoče volan izpuliti iz rok. Tu so mnenja različna: nekaterim je to neprijetno, drugim je všeč, saj daje (varljiv) občutek, da voziš avtomobil z dvesto ali več konji.

Coupé z dvolitrskim štirivaljnikom pa jih (žal) nima dvesto, ampak sto šestintrideset, kar sicer še vedno ponudi dovolj športnih doživetij. »Puljenje« volana iz rok pa lahko nekoliko omilite z izklopom gumba za TCS, ki je lahko dosegljiv in dovolj velik na armaturi levo od volana. Sicer pa, ko se enkrat privadite temu, postane pospeševanje prav zabavno. Verjetno so pri Hyundaiu želeli s tem nadomestiti rahlo pomanjkanje moči motorja, čeprav je avtomobil na videz agresiven.

Ni namreč odveč poudariti, da je Coupé zelo primeren za vse tiste, ki se z avtomobilom radi postavljajo in jih ne moti, če avtomobil zmore malo manj pospeškov, kot jih obljublja navzven s svojo športno obliko. Verjamemo, da je pri najmočnejši različici z zmogljivim motorjem V6 obojega dovolj in je občutek med vožnjo resnično dirkaški, ne le kopija. Morda pa so izbrali preširoke gume? !

Ko govorimo o legi na cesti, si sicer Coupé zasluži samo pohvale (govorimo o splošnem vtisu med vožnjo in ne o pospeševanju). Če pri motornih zmogljivostih malce razočara zahtevnejše voznike, navduši z odlično smerno stabilnostjo pri večjih hitrostih.

Verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da je najlepše na ovinkasti cesti. Pretikanje je natančno, gibi športne prestavne ročice so kratki z dobro izbranimi prestavnimi razmerji. Avtomobil je dobro uravnotežen, tako da ga ni težko loviti tudi, ko široke gume začno izgubljati oprijem.

Pri novem Coupeju ne boste imeli težav ne z odnašanjem zadka ne s siljenjem nosu iz ovinka. Občutek, ko se z malce večjo hitrostjo pripelješ v ovinek in te športni sedeži trdno zadržijo na svojem mestu, je naravnost uživaški. Delovanje podvozja in posledično vodljivost avtomobila je ob pomoči odličnih Avonovih nizkopresečnih gum zato zelo blizu tistemu, kar zmorejo dirkalni avtomobili. Seveda morate vedeti, da ko zapeljete prek grbine na cesti in se sunek dokaj trdo prenese na karoserijo in potnike, to odvzame delček udobja. Vendar je vredno potrpeti!

Nekaj več muke bo le na zadnji klopi, ki je očitno namenjena le odlaganju vsakodnevne prtljage ali otrokom. Prostora je pač, kot je pri teh avtomobilih običajno, malo. Odrasel potnik bo na zadnji klopi nedvomno trpel. Edini položaj, ko se z glavo ne dotika zadnje šipe, zahteva že nekaj poznavanja veščin joge: s spodvitim vratom in z glavo med koleni ali napol iztegnjen prek cele zadnje klopi.

Skratka, Coupé je bolj dvosedežnik kot kaj drugega. Na sprednjih sedežih se namreč sedi povsem udobno in predvsem športno, kar Coupeju tudi najbolj pristoji. Če odmislimo zadnjo klop, lahko dodamo, da v Coupeju ni malo prostora (prej omenjena višina strehe na zadnjih sedežih je pač posledica coupejevske oblike). Prtljažnik namreč pogoltne kar nekaj prtljage, posebno pa navdušijo zadnja dvižna vrata, ki olajšajo dostop do prtljažnega prostora.

Potrudili so se tudi pri varnosti, kjer poleg varnostnih blazin, ABS-a in TCS-ja navdušijo učinkovite zavore. Te so povsem kos ustavljanju nekaj manj kot 1, 3 tone težkega avtomobila. Lahko zapišemo, da so poleg oblike in lege na cesti eden izmed treh Coupejevih adutov.

Hyundai je s tem Coupejem ponudil športni avtomobil za dokaj zmerno ceno dobrih štirih milijonov tolarjev. Če lahko rečemo, da mu kaj manjka, bi malo za šalo malo za res citirali enega izmed članov uredništva, ki je s hudomušnim nasmeškom modro razmišljal: »Le šestvaljni motor z nekaj več konji in nimam mu kaj očitati.«

K žlahtnosti očitno pripomore tudi malenkost, kot je pokrovček posode za gorivo. Žal skladnost celotnega avtomobila nekoliko skazi le debela in visoko v zrak štrleča radijska antena. Veliko raje bi videli športno zaobljen »repek« na strehi ali vsaj manj opazno tanjšo anteno. Od daleč ali na sliki namreč celoten avtomobil spominja na male daljinsko vodene modelčke avtomobilov, s kakšnimi se igrajo otroci. Toda ne bodimo preveč zamerljivi, saj Coupé ponuja še veliko drugih dobrot.

Že pogled od spredaj daje obetajoč občutek širine. Nos krasijo velike zračne reže za dotok svežega zraka in veliki ter lično izdelani žarometi, ki se vzdolž pokrova motorja (vsak na svoji strani) nadaljujejo z rahlo privzdignjeno izboklino. Izza volana je zato pogled na privzdignjena in široka prednja blatnika prijeten ter vliva veliko samozavesti. Zato lahko mirne vesti zatrdimo, da je novi Coupé balzam za dušo. Seveda, če se lahko voznik v njem sprosti in te drobne malenkosti tudi opazi.

Hyundai tudi v notranjosti ne razočara. Po višini nastavljiv športni volan dobro sede v roke, zato je sukanje volana med hitrim vijuganjem po serpentinah pravi užitek. Športnosti v prid sta dobro vidna velika merilnika vrtljajev in hitrosti. Nekaj dodatne očarljivosti in športnega vzdušja pa dodajo še trije manjši merilniki na sredini armaturne plošče, torej desno od volana. Če začnemo z leve proti desni: prvi kaže navor, drugi električno napetost, tretji trenutno porabo goriva. Resda so bolj lepotni dodatek, toda včasih so tudi uporabni. In to se vseskozi prepleta v tem Coupeju. Športnost z malo šminke in z izredno začinjenimi detajli.

Peter Kavčič

Foto: Aleš Pavletič