Hyundai Coupe 2.7 V6 FX TOP-KU

Že dlje časa skušam razvozlati pomen tega izraza, avtomobilska »duša«, ki so ga polne avtomobilistične revije. Značaj avtomobila, bi mu lahko tudi rekli. Če nam je dovoljeno soditi avtomobile po ljudeh, ki jih izdelujejo, bi tako lahko upravičeno pričakovali, da bo karakter, recimo, nemškega avtomobila čvrst, dosleden, zanesljiv, tehnično dovršen in nekoliko dolgočasen, francoski avtomobili bodo bolj frivolentni, pleh bo malo tanjši, podvozje bolj pesniško mehko in vonjali bodo po Brigitte Bardot, italijanski bodo glasni, rdeči, vsiljivi, tu pa tam kaj tudi ne bo delalo, tako kot bi moralo, dišali pa bodo po pretirani uporabi utrjevalca za lase, eau d'toilette ter raznih mil …

In korejski? Diši po usnju, to lahko rečem, ki v dveh zelo kontrastnih barvah, svetlo rjavi in modri, polni njegovo notranjost. Obstajali so ljudje, ki so z menoj potovali v tem avtomobilu in jim to ni bilo všeč, ampak jih ni treba poslušati.

Zadeva je zelo lična in temu Hyundaiu oziroma njegovemu značaju ali duši, kakor hočete, pisana na kožo. Nasploh je njegova koža taka, da pritegne poglede mimoidočih, s svojim agresivnim parom štiriokih luči, režami morskega psa takoj za sprednjimi kolesi, kupejevsko kompaktnostjo ter z zadkom, pri katerem, v nasprotju z mnogimi sorodnimi avtomobili, oblikovalcem ni pošla sapa. Z dvema velikima izpušnima cevema, ravno prav velikim spojlerjem, litimi platišči in športno širokimi gumami je novi Hyundaiev kupe zelo, zelo strupeno lep.

Ampak kdor je prebiral aprilski Avtomagazin, vse to že ve. In ve tudi, da je štirivaljnik, ki je poganjal takratni preskusni model, nekoliko švohcen za tole obliko, ne tako zelo, da bi tak paket hude zunanjosti in motorne zmernosti zmerjali z optično prevaro, z očitki o podhranjenosti pa ne bi bili več daleč od resnice. No, ti nam ne bodo prišli na misel, ko bomo obrnili ključ tega »šestcilindraša«, ki prvič v zgodovini poganja Hyundaiev kupe, se je pa v svojih različicah dokazal že v nekaterih drugih modelih te hiše. Druga, drugačna pesem. 167 »konjev« pač močneje topota kot tistih 136, ki poganjajo štirivaljnega brata. V številkah to pomeni dobro sekundo boljši pospešek do stotih kilometrov na uro, se pravi opazno hitrejše in varnejše prehitevanje, deset kilometrov večjo končno hitrost, predvsem pa veliko dodatnega užitka pri izkoriščanju zmogljivosti lepo uravnoteženega in niti malo muhastega avtomobila.

Nobenega odnašanja zadka več, ki je bilo kljub pogonu na sprednja kolesa značilnost Hyundaievskih kupejevskih predhodnikov, in miren gobec našega morskega psa. Dobro lego na cesti gre seveda delno pripisati tudi odličnim gumam, v katere je bil obut. Sproščujoče nezahtevno, a vendarle zelo športno, bi lahko označili vožnjo s tem šestvaljnim korejskim dirkalnikom.

Poleg šestih valjev se najmočnejša različica Hyundaievega kupeja pohvali s šeststopenjskim ročnim menjalnikom, ki doda svoje k športnosti avtomobila in ki je v Hyundaievem kupeju prav tako nameščen prvič, odkar obstaja ta avtomobil. Pretikanje je dovolj natančno (vse do šeste prestave, ko se vam lahko primeri, tako kot avtorju besedila, da boste tudi zaradi prirojenega strahu pred tistim gibom »skrajno desno in nazaj«, kjer normalne avtomobile spravljamo v vzvratno vožnjo, namesto v šesti sprva ponovno pristali v četrti), a kratki gibi, zaradi katerih bo izguba vrtljajev majhna, vendarle zahtevajo nekaj malega privajanja. Skratka, O. K.

S tem »O. K., skratka« bi lahko na kratko opisali nov Hyundaiev izdelek. Lep, hiter in moderen. Ali bo to zadostovalo, da bo postal prvi model tega avtomobilskega proizvajalca, pri katerem bomo čez kako leto ali dve opletali z dušo in podobnimi nesnovnimi oznakami, pa pri najboljši volji ne bi vedel.

Tadej Golob

Foto: Aleš Pavletič