Hyundai i20 1.4 CVVT Style

Pravzaprav ni zevala. Ves ta čas jo je na neki način zapolnjeval Getz, Hyundaiev mali (toda ne najmanjši) avtomobilček, ki smo ga Slovenci že ob njegovem prihodu dobro sprejeli. Malček – takrat se je pisalo leto 2002 – ni prinesel nič revolucionarnega, le viden napredek v primerjavi s svojim predhodnikom in zanimivo oziroma sprejemljivo ceno.

In nekaj podobnega lahko napišemo tudi tokrat. i20 ni eden tistih avtomobilov, ki vam ne bo pustil spati. In tudi ne eden tistih, s katerim bi se pred sosedi ali v družbi prijateljev lahko postavljali. Z njim boste še naprej ostali neopaženi. Kar pa še ne pomeni, da vam ne bo dobro služil.

Nekaj je zagotovo; če Korejci do danes niso znali vzbuditi zanimanja potencialnih kupcev, bo po novem očitno drugače. Na cesti se zdi i20 še všečnejši kot na slikah, skladnejši, kot bi pričakovali, predvsem pa je marsikateremu tekmecu za zgled, kaj narekujejo sodobni oblikovalski trendi. Mimogrede, vas novi Hyundai nehote spominja na Corso? Nikar se ne čudite. Rüsselsheim je mesto, le nekaj kilometrov oddaljeno od Frankfurta, kjer je doma Opel …

in kjer ima svoj oblikovalski center tudi Hyundai. Da, v življenju ni prav veliko naključij. Ampak to naj vas ne gane. Sorodni oblikovalski prijemi in enako odmerjena višina od tal so premalo, da bi Hyundaia zamenjevali s Corso. i20 je odločno krajši (za okroglih šest centimetrov), malenkostno ožji, predvsem pa stoji na nekoliko daljši medosni razdalji.

Tega s prostim očesom sicer ne boste opazili (gre za le centimeter in pol razlike), zato pa podatek razkriva nekaj drugega – v notranjosti bi moral ponujati podobno veliko prostora, kot ga Corsa.

Ko odprete vrata, podobnosti s Corso dokončno zbledijo. Notranjost je odločno samosvoja, in kar je še bolj presenetljivo, prav tako všečena kot zunanjost. Logični in razločno berljivi merilniki so po novem osvetljeni rdeče, prav tako kot gumbi.

Zasloni iz tekočih kristalov so obarvani oranžno, prostor okoli zračnikov in sklop sredinske konzole, kjer sta avdiosistem in v testnem primeru samodejna klimatska naprava, obdaja plastika, ki spominja na kovino, trikraki volanski obroč z gumbi in zanimivo oblikovano spodnjo prečko je nekaj svetlobnih let oddaljen od tistega, česar smo bili do danes vajeni pri Hyundaiih, in končno, tudi na stropu je zdaj več lučk za osvetlitev kot nekoč.

Tiste prave, ki bi bila namenjena le sopotniku in pri tem ne bi motila voznika, sicer še vedno ni, pa vendar. Marsikoga bo zmotila tudi trda in na otip manj kakovostna plastika, kakršno srečamo pri imenitnejših tekmecih, podobno velja za dekorativno plastiko, ki hoče spominjati na kovino, pa ji to ne uspeva najbolje, toda še preden začnete tarnati, poglejte še na sedeže in notranjo steno vrat.

Modra tkanina je tam zato, da poživi notranjosti, kar ji – to moramo priznati – dobro uspeva. Če boste pogledali natančneje, pa boste ugotovili, da modri niso le vzorci na sedežih, ampak tudi šivi.

In ko smo že pri sedežih, zanje oz. vsaj za prednja velja, da sta udobna, bočno nekoliko manj oprijemljiva, kot bi si želeli, izdatno nastavljiva, toda v nobenem pogledu nadpovprečna. Zamerimo jima predvsem to, da sta previsoko nameščena, zaradi česar je sedenje manj prijetno, kot bi pričakovali.

K sreči so pri snovanju notranjosti inženirji pomislili na ljudi visoke rasti in spredaj odmerili dovolj prostora. Tudi za tiste, ki v višino merijo več kot 185 centimetrov, česar pa ne bodo mogli potrditi odrasli potniki, ki bodo morali sesti na zadnjo klop. Prostora je tam precej manj, manj pa je tudi predalov, ki bi pogoltnili drobnarije. Če velja, da jih je dovolj za voznika in sovoznika, smo zadaj našteli le mrežo na hrbtišču sovoznikovega sedeža.

Bolje kaže s prtljažnikom. Ta je spodobno velik (glede na avtomobilski razred, seveda), lično obdelan, s predali za drobnarije v dnu in z možnostjo povečevanja, zahvaljujoč zložljivi in deljivi zadnji klopi. Toda pozor: povsem ravnega dna vseeno ne pričakujte. Težava je podrt naslon, ki tvori stopnico, s čimer se je treba sprijazniti.

Sicer pa si i20 ne boste kupili za to, da bi z njim prevažali pakete. Za to imajo pri drugih znamkah posebej predelane modele, ki nosijo oznake Van, Express, Servis itd. Bolj kot temu se je zato vredno posvetiti izboru pravšnjega motorja in paketa opreme. In če ste mislili, da bo to delo lahko, ste se zmotili.

Kako zelo si i20 želi stopiti ob bok evropskim tekmecem, priča tudi motorna paleta. V njej najdemo sedem povsem novih motorjev, in če pozabimo na osnovna dva, 1.2 DOHC (57 kW/78 'konjev') in 1.4 CRDi LP (55 kW/75 'konjev'), za katera se zdi, da bosta znala zadovoljiti predvsem manj zahtevne, lahko za vse druge rečemo, da v celoti kljubujejo zahtevam in teži avtomobila.

Testnega i20 je namreč poganjal 1, 4-litrski bencinski agregat, ki se po svoji moči uvršča v sredino ponudbe, a še zdaleč ni podhranjen. Tehnologija CVVT vzorno skrbi, da je v spodnjem delovnem območju zadovoljivo prožen, v zgornjem presenetljivo živahen (kar oznanja tudi z zdravim zvokom in veseljem do vrtenja), ob tem pa nikoli ne preseže porabe več kot deset litrov na sto prevoženih kilometrov.

Še bolj nas je navdušil menjalnik. Ki pa ni šeststopenjski, če ste na to pomislili. In tudi ne robotizirani ali samodejni. V resnici je povsem običajni petstopenjski, ki pa s tistimi, ki smo jih poznali v Hyundaih do zdaj, nima nič več skupnega. Pretikanje je mehko in presenetljivo natančno. Ročica lepo leže v dlan, in tudi ko gibi desne roke postanejo hitrejši, jim še vedno poslušno sledi.

Da ne bo pomote: s Hondinimi ali z Beemvejevimi se še vedno ne more primerjati, je pa napredek vendarle očiten. In enako velja za podvozje. Zaradi daljše medosne razdalje je požiranje neravnin že v osnovi prijetnejše in udobnejše, zahvaljujoč širšima kolotekoma (osnovna zasnova podvozja in velikost gum sta v primerjavi z Getzom ostali nespremenjeni) pa je zdaj zanesljivejša tudi lega, nad katero, če ste pripravljeni doplačati za paket opreme Style, bdi tudi ESP.

Prav ta paket (Style) opreme, ki velja za najbogatejšega pri i20, pa je tudi tisti, ki pričara počutje, ki si ga želite doživeti v notranjosti.

Zanj boste morali v primerjavi z opremo Comfort (ta je serijska s tem motorjem) doplačati okroglih tisoč evrov, boste pa poleg osnovnih varnostnih dodatkov (ABS, EBD, ISOFIX, štiri varnostne blazine, dve varnostni zavesi …) in udobja (klimatska naprava, radio, predvajalnik CD in MP3, električni pomik ogledal in stekel spredaj …), ki jih ponudi že osnovni paket Life (i20 1.2 DOHC), dobili še električno ogrevani in sklopljivi zunanji ogledali, meglenke, usnje na volanskem obroču in prestavni ročici, USB-priključek (oprema Comfort), potovalni računalnik, alarm, električni pomik stekel zadaj, gumbe na volanu, dekorativne dodatke v notranjosti in kromano masko (Comfort +), poleg tega pa še ESP, šest zvočnikov namesto štirih, samodejno klimatsko napravo in 15-palčna lahka platišča.

Če kje, potem se na koncu zdi, da tipično korejski i20 ostaja le še, ko gre za seznam dodatne opreme. Ta je prav neverjetno kratek v primerjavi s tekmeci. Na njem najdete doplačila za kovinsko oziroma mineralno barvo, barvno ali usnjeno oblazinjenje, električno pomično strešno okno, parkirna tipala, navigacijski sistem (Garmin), strešni prtljažnik, samodejni menjalnik, sistem za nadzor tlaka v gumah, gumijaste tepihe in aluminijasta platišča.

Toda to je treba vzeti kvečjemu za dobro. Prvič zato, ker je vse drugo zajeto že v paketih oprem, drugič pa, ker so doplačila prav neverjetno ugodna. Daleč najdražje je usnjeno oblazinjenje, za katerega pri Hyundaiu zahtevajo 650 evrov.

Matevž Korošec, foto:? Aleš Pavletič